Zavračam revolucionarni prelom, saj se je za drugačen svet mogoče bojevati znotraj liberalne demokracije in s preoblikovanjem te.

Belgijska politična teoretičarka Chantal Mouffe je v preteklosti predavala v Evropi, ZDA in Latinski Ameriki, zdaj pa je profesorica političnih ved na britanski Univerzi v Westminstru, kjer vodi Center za študij demokracije. Zvezda svetovne politologije je postala že leta 1985, ko je skupaj z argentinskim političnim teoretikom Ernestom Laclauom izdala knjigo Hegemonija in socialistična strategija: k radikalni demokratični politiki. V delu, ki je bilo menda navdih za knjigo Slavoja Žižka, Sublimni objekt ideologije, sta avtorja oblikovala postmarksistično teorijo demokracije, ki je relevantna prav danes, saj se njune teze o radikalni demokraciji berejo kot »četrta pot« za evropsko levico, hkrati pa je mogoče z metodološkimi orodji, ki sta jih izdelala – Mouffova pa jih je v kasnejših knjigah še nadgradila –, razumeti današnji položaj evropske levice in tudi domet gibanj, ki si prizadevajo za pravo demokracijo. S Chantal Mouffe smo se o teh temah pogovarjali na festivalu Subversive, ki je sredi maja potekal v Zagrebu.

V knjigi Hegemonija in socialistična strategija ste pravzaprav dokazali, da marksistična metodologija ne zadošča za razumevanje kompleksnosti sodobnih zahodnih družb. Zato ste izdelali svoja orodja za analiziranje družbenih gibanj, ki so se pojavila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Treba se je zavedati družbenega konteksta, v katerem je nastajala ta knjiga, saj so se od takrat družbena razmerja zelo spremenila. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je veliko govorilo o krizi marksizma – mislim na krizo marksistične tradicije – in tudi o krizi socialne demokracije. Pravzaprav je bil v krizi celoten projekt evropske levice. Najina teza je bila, da socialna demokracija in marksizem nista zares razumela pomena novih gibanj, kot so bila feministična, okoljevarstvena in protirasistična, saj so bila izraz antagonizmov, ki niso temeljili na razrednem boju, poleg tega pa marksistična metodologija, ki temelji na njem, ni imela ustreznih teoretičnih orodij za razumevanje teh gibanj. Zato sva skušala najprej izdelati metodološki aparat za razumevanje novih antagonizmov, da bi jih nato integrirala v socialistično strategijo. Namen knjige je bil potemtakem dvojen: politični cilj je bil izdelati politično strategijo, ki bi omogočala izražanje emancipatornega naboja in projekta skupaj z zahtevami teh gibanj; če pa sva hotela to narediti, sva morala izdelati teorijo, ki bi bila drugačna od marksistične teorije razredov, kjer vsa politična subjektivnost temelji na razrednih razmerjih. Marksistično tradicijo sva zato dekonstruirala, kar sva, predvsem za razumevanje sodobnih identitet, naredila na podlagi teorije poststrukturalizma in z referiranjem na Derridajeva in Foucaultova dela in dela drugih mislecev, ki so bili kritiki marksističnega esencializma. Šele na tej podlagi sva se lahko lotila razmisleka o socialističnem projektu, pri katerem pa ne gre samo za spremembo produkcijskih razmerij, kar trdi klasična marksistična misel – to je pomembno, vendar ni dovolj –, ampak ga je treba napraviti bolj inkluzivnega za zahteve feminističnih, okoljevarstvenih in tudi protikapitalističnih gibanj. Trdila sva, da je tak projekt treba redefinirati v konceptu radikalizacije demokracije.