Vrhunec pritiskov sem doživel, ko me je poklical k sebi profesor na Medicinski fakulteti, očetov prijatelj, ki se edini ni odmaknil od naše družine, ko je bil oče v zaporu. Izrekel je stavek, ki me je pretresel: Nima smisla, da se maščuješ zaradi očeta.

Dušan Keber je bil vselej najboljši učenec na šoli, a ga za nagrado nikoli niso poslali na proslavo dneva mladosti, ker je bil njegov oče politični zapornik. Bil je tudi odličen študent, najmlajši redni profesor klinične medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, raziskovalec z mednarodnim ugledom in vodja bolnišnice v Trnovem. Ob aferi JBTZ je bil član Kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic; četverici je med drugim pomagal tako, da je javno razglasil, da gre v tem primeru za kršenje Tokijske deklaracije, ki prepoveduje mučenje zapornikov, Janezu Janši pa je olajšal zaporniško življenje, ker je pri njem odkril srčno napako, ki lahko povzroča nevarne motnje ritma, s čimer je spravljal v nenehne skrbi njegove ječarje. Kljub temu da je Keber neprimerljivo bolje izpolnjeval kriterije, je bil leta 1991 v državnem zboru za direktorja Kliničnega centra izbran njegov protikandidat dr. Primož Rode, nečak kardinala Rodeta. Keber je strokovni direktor Kliničnega centra postal leta 1996, štiri leta pozneje pa minister za zdravje. V prvo stranko – Demokratsko –, ki jo je vodil Igor Bavčar, je vstopil leta 1991 in skupaj z njo v LDS. Iz te je kot njen podpredsednik izstopil, ko jo je prevzela Katarina Kresal, saj je ugotovil, da je stranka odstopila od njegovega Manifesta, socialnoliberalnega programa, ki ga je z aklamacijo sprejela nekaj mesecev poprej. Zdaj je z omejenim delovnim časom svetovalec v Kliničnem centru, svetuje pa tudi v drugih državah; pravkar je na primer končal projekt za srbsko vlado, ki bo podlaga za začetek zgodnjega odkrivanja raka v tej državi. Je glavni avtor še enega manifesta: Manifesta Odbora za pravično in solidarno družbo, sedaj pa vodi pripravo programa za novo stranko Solidarnost.

Zakaj ni več protestov proti oblasti?

Ker preostali cilji protestnikov niso več tako enoznačni in tudi ne kratkoročno dosegljivi, kot je bil cilj, da je treba zrušiti oblast Janeza Janše. Tak dosegljiv cilj, okrog katerega so se lahko poenotili domala vsi Slovenci, je imel tudi nekdanji Odbor za varstvo človekovih pravic pred petindvajsetimi leti: osvoboditev četverice civilistov iz vojaškega zapora. Druge zahteve današnjih protestnikov se nanašajo na odpravo svežih krivic, obračun z divjo privatizacijo in korupcijo ter boj proti reševanju krize s prijemi, ki so krizo povzročili. V teh primerih je težko vztrajati na uličnih protestih do rešitve, poleg tega pa pri iskanju odgovorov obstajajo razlike. Tu je še nova vlada, od katere nekateri pričakujejo boljšo gospodarsko in socialno politiko. Mislim pa, da so se trgi naših mest izpraznili zgolj začasno, do prvega novega jasnega cilja, glede katerega se bo večina poenotila in bo prepričana, da ga oblast ob zadostnem pritisku lahko doseže.