Modne spremembe na prsih cerkvenih dostojanstvenikov lahko o tem, da se je v cerkvi zgodil kak preobrat, prepričajo le tiste, katerih vera se prav tako meri z debelino pozlate na njihovi hinavščini.

Oliver Frljić je zanimiva gledališka osebnost, avtor številnih, večinoma izzivalnih in pogosto nagrajevanih gledaliških predstav, kot so Dantonova smrt, Bakhantke, Oče na službeni poti, Strahopetnost, Pisma iz leta 1920, Strah v Ulici lip, Umor Zorana Đinđića ... Njegova politično angažirana sporočila praviloma dosežejo namen, gledalci so bodisi navdušeni ali pa protestno zapuščajo gledališke dvorane. Frljića zanimajo družbena stvarnost, družbeni in družinski odnosi, še posebej pa se posveča preučevanju odnosov kolektiva ali posameznika do turbulentnih dogodkov v preteklosti in iskanju odgovorov na zanimivo vprašanje kolektivne odgovornosti. Pogosto pripravlja tudi predstave za otroke, več let je imel punk-noise bend in gledališko skupino Le Cheval. Je nekonvencionalen režiser, pripravljen javno polemizirati, gledališče pa spremeniti v svojevrstno sodno dvorano, kjer igralci, čeprav brez možnosti izrekanja kazni, prepoznavajo krivce za zločine iz bližnje preteklosti. Deluje na odrih v vseh mestih nekdanje skupne države in je že dolgo regionalna gledališka zvezda. Precej režira tudi po evropskih mestih, tako da si je za pogovor vzel čas enkrat vmes med delom v Nemčiji in na Poljskem.
Frljića dobro pozna tudi slovenska gledališka publika. Leta 2010 je v Slovenskem mladinskem gledališču postavil predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, v kateri je »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. S to predstavo je gostoval v mnogih evropskih gledališčih, junija letos tudi v Mladem gledališču v Omsku (Rusija), kjer je okrcal omskega župana, ker je dopustil onesnaženje rek Irtiš in Ob. Med Frljićevimi predstavami v Sloveniji je treba omeniti še Božič pri Ivanovih ruskega absurdista Vvedenskega v Drami in predstavi v kranjskem Prešernovem gledališču: Čehove Tri sestre in Izbrisani 25.671. V Izbrisanih je podučil slovensko občinstvo o razsežnostih kršenja človekovih pravic z izbrisom, ki se je zgodil ljudem iz drugih republik v začetku devetdesetih let.

Ker še niste ravno v letih, zrežirali pa ste že izjemno veliko predstav, je moje prvo vprašanje, ali se ne bojite, da bi se kvaliteta vašega dela izgubila v kvantiteti?

Moj delovni tempo in kvantiteta del sta povezana z idejo gledališča, ki se ne ukvarja z vprašanjem lastne estetske kanonizacije, ampak z možnostjo vstopanja v prostor realnega političnega tveganja in proizvajanja učinkov, ki izstopajo iz okvira normirane gledališke reprezentacije. Poleg tega gre za nenehen napad na malomeščanska gledališka pričakovanja in estetiko, oblikovano znotraj obzorja teh pričakovanj, ter redefinicijo obojega. Tu pa se začne dvojna igra z institucijami. Menim, da je treba delovati v institucionalnem kontekstu, ker je zaradi tega delo bolje vidno, prostor idejne konfrontacije pa je v njem večji. Občinstvo, ki se na tem mestu pojavlja kot kulturni konzument, je v glavnem onstran ideoloških barikad. V gledaliških institucijah se počuti varno, kajti ne glede na to, kako slabo je gledališče, ostaja znotraj sistema vrednot, ki je tudi njegov sistem vrednot ali ga želi ponotranjiti. Takšno gledališče se ne ukvarja s proizvodnjo kritičnih mnenj, ne prikazuje družbenih nasprotij oziroma ne opozarja nanje, niti ne spodbuja k akcijam, ki bi morale biti družbeni podaljšek doslednega gledališkega razmišljanja. V njem so vse razredne razlike med nami odpravljene v imenu estetske korektnosti. S tem dobivamo umetnost, ki si da opraviti izključno s proizvajanjem nekakšne domnevne estetske razlike. To estetsko razliko seveda določa ideologija, čeprav se želi predstaviti kot nevtralna. Kakor sem že dejal, me zanima institucionalni prostor, zato moram institucijam najprej prišepniti, naj se me ne bojijo, da je vse to samo gledališče, da se na neki ravni pravzaprav razumemo, potem pa, ko sem že notri, pokazati temeljno etično in estetsko nestrinjanje.