Gospod profesor, razumete življenje?

O politiki elit in politiki vstajnikov. Obogateno z nekaj verzi iz Integralov

Velika lastnina ni monolitni blok, temveč se – vsaj danes – cepi na finančni in nefinančni kapital, pri čemer finančni zmaguje. Slika sicer ni črno-bela, toda zadolževanje, varčevanje, dokapitalizacije bank, razprodaja javne lastnine, strah pred ocenami bonitetnih hiš in kopica drugih pojavov, ki jih prinaša sodoben ekonomski sistem in katerih skupni imenovalec je večanje lastne vrednosti in izčrpavanje svetovnih virov ter svetovne delovne sile, je treba videti kot izvajanje politike v interesu finančnega kapitala, kot nekaj kar koristi upnikom. Tragikomično pri tem je, da elite obrobnih držav, kakršna je Slovenija, elite, ki te ukrepe izvajajo, niso neposredni predstavniki tega interesa.

Z vidika resničnih predstavnikov tega interesa so voljne, zavezniške, prijateljske, podkupljive elite; z vidika volivcev, ki so jih nastavili, pa so hlapčevske – neznosne kot mlinarji iz ljudskega slovstva. Drobijo se zaradi drobtin, s katerimi si tlakujejo pot, zaradi katerih delujejo kot tehnične vlade v imenu interesov svetovnih upnikov in se za vsak primer obdajajo s policijo, ko hočejo s paragrafi zmleti interes lastnega ljudstva. Samo vprašanje časa je, kdaj se z mlinskimi kamni lotijo politične ureditve. Spreminjanje demokratičnih ustav, omejevanje svobode javnih občil, omejevanje svobode javnih zborovanj in protestov, nič od tega ni zanje vprašljivo. Dilema je samo, kako to doseči. Zlepa ali zgrda.

Dilema zlepa ali zgrda je danes edino, kar notranje diferencira drobtinske klike. Domnevno je zlepa enako levo in zgrda desno. Toda te fraze je treba spraviti v muzeje. Ne prepričujejo več, te fraze so izgubile svojo vrednost, če parafraziram pesnika. Tako kot so v Franciji v letih 1848 – 1851 združeni rojalisti (orleanisti in legitimisti) – ki so zaradi parcialnih interesov, zaradi svoje skorje kruha in obetov moči prirejali svoje turnirje, svoje ničeve, s pohlepom vodene medsebojne spore – vendarle skupaj nastopali zoper interese množic, enako tudi naša levo-desna četica koraka, kot ji pač bobna kontra-revolucionarna Evropa. Ne bi nas čudilo, če bi se elementi teh klik nekega dne strumno in veselo združili v nekakšno nad-stranko reda, ki bo s trdo roko in s trojko v mlinarskem nasmešku vladala Sloveniji. Prav tako nas ne bi čudilo, če do tega ne pride in se še bolj na poskok, še bolj veselo nadaljujejo trenutni medijski in parlamentarni boji med frakcijama, ki vsaka na svoj domačijski način pestuje tuje finance in zaslužene drobtine. Včasih je politični spor, ki se kot polka navija v imenu »parlamentarne demokracije«, sploh edina možna oblika realnega zavezništva zoper lastno ljudstvo. Če se v poduk znova obrnemo k zgodovini: »Le v tej obliki sta se mogla združiti dva velika dela buržoazije, postaviti torej na dnevni red gospostvo svojega razreda namesto režima ene same privilegirane frakcije tega razreda (Marx).«

Torej ne bomo nasedli videzu smrtnega boja, v katerega se zapletajo meščanske politične frakcije in v katerega za zdaj verjamejo tudi samooklicani junaki njihovi. Naj mislijo o sebi, kar hočejo. Za nas je dovolj ozreti se na to, kaj dejansko počnejo s tem, ko se vzajemno izčrpavajo. In kaj vidimo? PS izvaja natanko to, kar ni uspelo SDS (vpis fiskalnega pravila v ustavo, nadaljevanje varčevanja z drugimi sredstvi, sprememba referendumske zakonodaje, poskusi predlogov zakonov, ki otežujejo množična zborovanja in še in še)? Pri nas, v deželi lakajev,  gre očitno za to, kdo bo uspešneje opravil delo za gospodarje, kdo bo prednje stopil bolj zadihan, bolj ljubek, bolj voljan na vse, bolj zvit, pretkan, prevejan in sploh. Nenehni medijski boji, medijska zmerjanja, začinjena z videvanjem zarot, z vidika interesa množic delujejo pač samo kot izmenično nastopanje dobrega in slabega policaja. SDS igra pred ljudstvom vlogo slabega policaja, nekoga, ki je množico pripravljen obravnavati s šok terapijo (spomnite se policijskega pogroma v času vstaj), medtem ko igra PS dobrega policaja, didaktično figuro, ki želi množici izbiti iz glave revolt s pomirjujočimi, odlagajočimi poltoni in seveda strašenjem s slabim policajem. Elite tudi tako, s prirejanjem spektakla, obvladujejo javni prostor: zavzemajo medijski prostor in čas, ali kot bi rekel pesnik: maske se solzijo, besede, se vijejo kakor kače. In ljudstvo? Kaj počne ljudstvo? »Demonstracije na ulicah so kakor divje besede gluhonemcev,« če nadaljujem kar z njim. Ljudstvo vedno znova pohrusta mačehovsko polovico jabolka, prekarizira samo sebe in souresničuje mednarodni program restavracije kapitalizma. Ali je to res vse?

Premalo je biti zadovoljen s padcem ene drobtinske vlade in prihodom druge. Deset točk za pluralizem, ampak dokler ne bo NE buržoaznemu spektaklu, NE sedanji parlamentarni areni – kjer se vselej isti vitezi žalostne postave grizejo, praskajo in razkazujejo rane vsakomur, kdor deluje kot tujec – kakor britev obril humanistov z vijoličasto brado in zavpil konca tehnično-mehaničnim problemom (spet pesnik), bomo sicer preklinjali, vendar ostali prodani, na voljo molčeči gospodi v zlatih kožuhih. Kaj sploh zmore na desetine ovčje belih ne-jev, ki sanjajo o parlamentu in štiriletni socialni varnosti? Kaj pa zmorejo, če na dvestoletni podlagi parlamentarizma niti vprašati več ne upajo, ali ne bi parlamenta, kakršen je, odpravili in našo s samo sabo se vojskujočo četico prikrajšali za igrišče, kjer se gospodinje in gospodinjci z vseh vetrov vživljajo v mitološke junakinje in junake. Premalo je biti zadovoljen s padcem ene in nastopom druge vlade. Korakanje četice ni nič manj strumno. Na dnevnem redu ni nič razen veselja do »lastnine, družine in reda«? Vrednote telenovel, vrednote, ki jih prodaja kapitalistični razred.

Omenjanje vrednot in interesov kapitalističnega razreda implicira, da je na kratko predstavljena maškarada zgolj način razrednega boja maskiranega razreda, medtem ko je v desetine ne-jev razdrobljeni NE kapitalističnemu razredu dejansko znak odsotnosti razredne zavesti sodobnega delavskega razreda. Sodobni delavski razred danes žal še vedno verjame, da je srednji razred. Z mačehovsko polovico jabolka v želodcu še vedno misli, da je svet igrišče, da je edina zapoved, ki šteje v očeh Drugega: igraj! in da ima »pravico« do brezskrbnega uživanja enega in edinega življenja – torej »pravico« do nekakšnega sprevrženega carpe diem.

Toda srednji razred je sociološki umislek, beseda iz časa po II. svetovni vojni, ko je še vladalo premirje med kapitalom in delom. Srednji razred je bil vselej delavski, vendar obdan s trgovinami in naphan s poceni kulturo in športom: »gensko spremenjeni« delavski razred, uspavan in omamljen. Posledice te zgodovinske spremembe smo lahko spremljali tudi v vstajniških dneh. Le vprašajmo se, kaj še so rodile vstaje v Sloveniji poleg menjave ene vlade in enega župana, kar je – kar je kot smo videli zgoraj – samo način delovanja elit zoper lastno ljudstvo? Deloma smo na vprašanje sicer že odgovorili: na desetine ne-jev, gibanje, ki je razdeljeno v mnoštvo (multitudo) vstajniških skupin. Čeprav smo bili zgoraj kritični, sedaj priznajmo, da je to vendarle tudi nekaj, je znak prebujanja delavskega razreda, razstrupljanja od nakupovalne mrzlice, pop kulture in športa. A ostanimo kritični – dosedanji neuspehi povezovanja med vstajniškimi skupinami kažejo na to, da vstajniške skupine zbrane okoli hrustov v miniaturni izvedbi, ki se dotikajo neba le s svojim egom. Primer: vstajniškim skupinam, ki bi rade v parlament, je jasno, da jim samim ne bo uspelo. Povezovanje bi bilo torej smiselno, še posebno, ker govorijo zelo podoben jezik, pišejo identične programe itd. Toda, ali se povezujejo? So se pripravljene odreči svoji miniaturni identiteti? Ne in ne. Še več, so se pripravljene odreči buržoaznim pravilom igre in zasnovati politiko na sodelovanju ljudi? Znova ne. Politiko spreminjajo v spektakel, medse vabijo znane osebnosti, like, figure, modele in tako uničijo prav pobudo in glas ljudi. Delovanje medijev, ki se potegujejo za branost in oglaševalski kolač, ne bi smelo predstavljati vzora vstajniškim politikam; vstajniškim skupinam bi moralo odpreti oči že to, da jim stare spektakelske prakse niso bistveno povečale članstva.

Kar vstajniškim skupinam uide, ko tako vztrajajo v miniaturnosti, je, da s tem še najbolj reproducirajo sistem, proti katerem se borijo. Nevede pomagajo korakati desno-levi četici iz prve polovice tega eseja. Uide jim, da dejansko spreminjajo političnost v nadaljevanje brezskrbnega carpe diem. Ali počnejo kaj drugega, kakor da ohranjanjo in hranijo svoj in vsakršen ego, izničujejo kolektivnost in na vse načine krepijo izoliranost, atomiziranost posameznikov, kar je sploh eden izmed temeljnih ideoloških pogojev delovanja sistema domnevno svobodne individualne pobude. Trenutna razcepljenost vstajniških skupin je tako samo izraz trenutne miniaturne zavesti sodobnega delavskega razreda na Slovenskem, toda – bodimo pozitivno naravnani – sam njihov obstoj je vseeno znak tega, da ta zavest še obstaja, da se je zaradi globalnega padanja cene delovne sile in izgubo nekaterih privilegijev znova zganila.

Sklenimo optimistično. Celo to ideološko slepo, pomehkuženo, egoistično brezzobo in jalovo vstajniško gibanje je zatreslo buržoazno republiko in doseglo menjavo slabega policaja z dobrim. To nam ne sme uiti. Kaj bo šele, ko bodo miniaturne vstajniške hruste zamenjali vstajniki, ki bodo vedeli, da je skupnost pogoj razlikovanja.