23. 8. 2013 | Mladina 34 | Kultura
Epizode iz življenja zbiralca železa
Nazif Mujić, srebrni medved
Romski naturščik Nazif Mujić je s svojo življensko zgodbo, ki jo je upodobil v filmu, postal simbol položaja romskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, in ne samo tam. S svojim neverjetnim optimizmom, s katerim vsak dan rešuje nemogočo situacijo svoje družine, pa osvaja tudi filmske festivale
Nazif Mujić ob prejemu Srebrnega medveda na berlinskem filmskem festival
Začnimo z resnično življenjsko zgodbo, ki se je zgodila romski družini Nazifa Mujića in Senade Alimanović iz Bosne in Hercegovine. Senada je maja 2011 zanosila. V četrtem mesecu nosečnosti je plod odmrl. Sledil je spontani splav in nujna je bila operacija. Začele so se hude bolečine in krvavitev. Potem ko jo je Nazif odpeljal h ginekologinji, kjer so začasno nekoliko ustavili krvavitev, jo je ginekologinja napotila v bolnišnico, kjer bi ji morali nujno odstraniti odmrli plod. Eno življenje je že ugasnilo, v smrtni nevarnosti pa je bilo tudi Senadino. Ker Senada ni imela zdravstvenega zavarovanja, operacije niso mogli oziroma niso hoteli opraviti. Razen če bi plačala 500 evrov! Toliko denarja seveda Nazif in Senada nista imela. Hodila sta od vrat do vrat različnih bolnišnic in povsod naletela na gluha ušesa. Tudi socialna služba ni bila uspešna pri posredovanju, zato sta bila primorana uporabiti zdravstveno izkaznico sorodnice. S to so Senado sprejeli v bolnišnico v Republiki srbski in ji tako rešili življenje. Zgodba je prišla v tiskane medije, režiser Danis Tanović jo je šokiran prebral in pomislil, da jo je treba povedati širšemu občinstvu, zato se je odločil posneti film. Nizkoproračunski. Po pogovoru s Tanovićem sta Nazif in Senada privolila, da se njuna zgodba posname in da se vsemu svetu sporoči, kakšne stvari se dandanes dogajajo v zdravstvu ... Ne samo to. Privolila sta tudi v Tanovićev predlog, da v filmu sama zaigrata svoji vlogi. Film so posneli, poslali na 63. Berlinale in tam je dobil dva srebrna medveda – nagrado za najboljšega igralca in grand prix za najboljši film. Nazifu in Senadi se je življenje čez noč spremenilo. Že po svetovni premieri v Berlinu so mediji o filmu in predvsem o Nazifu pisali samo pozitivno. »Nazif Mujić je junak. Morda celo edini pravi junak v tekmovalnem programu Berlinala 2013,« je zapisal Tagesspiegel. Sledili so intervjuji, fotografiranje ... Nazif, sicer sladkorni bolnik, je vse to doživljal z velikim razburjenjem. Pol leta po Berlinalu se jima je rodil še en otrok in poimenovala sta ga Danis, po režiserju Danisu Tanoviću. Bere se kot pravljica. Vendar ni vse tako rožnato. Življenje Nazifove družine se je sicer izboljšalo, a stvari le niso tako krasne. Ker je bila premiera filma v BiH šele 16. avgusta letos, bo moralo preteči še nekaj časa, da se bo videlo, ali se stvari, kar zadeva Rome, v državi obračajo na bolje in ali se bodo odgovorni zdramili in si prizadevali, da takšnih zgodb, kot sta jo doživela Nazif in Senada, ne bo več. Ne le v BiH, temveč tudi drugod po svetu se kaj takega ne bi smelo dogajati. V tem primeru je rjovenje »dveh lesketajočih se kipcev« preglasilo glas Romov. Oblasti in institucije se bodo sedaj (verjetno?) predramile. Ali pa tudi ne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.