Obstaja neka moda, ki je jaz pogosto ne razumem. Namreč: ko kdo zadene trojko ali igra zelo dobro, ga trener potegne na klop. Tega res ne razumem. Samo poglejte, kako se vodijo ekipe - z rotacijo.

Božidar Maljković: "Edini način je, da se trener dokaže s svojim znanjem."

Božidar Maljković, selektor slovenske moške reprezentance, tisti Maljković, katerega moštvo je bilo štirikrat evropski klubski prvak. Ja, tisti, ki je prišel v Split, pa so rekli, kdo pa je ta, potem ga pa iz Splita niso hoteli izpustiti.

Objavljamo intervju z Božidarjem Maljkovićem, ki je bil objavljen v Mladininih Intervjujih leta 2011, ko je postal selektor slovenske košarkaške reprezentance. Takrat je med navijači završalo. So se mar začele uresničevati tisočletne sanje o medalji z velikega košarkarskega tekmovanja? Maljković je takrat govoril o svoji trenerski kareieri, predvsem o odnosu, ki mora po njegovem mnenju vladati med trenerjem in igralci in je potreben za doseganje dobrih rezultatov.

Ko ste postali selektor slovenske reprezentance, se je na slovenskih spletnih forumih ponovilo vprašanje, na katero je na finalni tekmi leta 1988, ko ste z Jugoplastiko prvič postali prvaki Jugoslavije, opozoril televizijski komentator Boris Mutić: »Ko je prišel v Split, so mnogi celo spraševali: 'Pa kdo je ta Maljković?'«

Zadnji dve leti sem imel premor in nazadnje sem vodil ekipo Tau iz Vitorie. Razumljivo je, da me veliko mladih ne pozna in ne vedo, kje vse sem bil trener in kakšni so bili moji rezultati. Kdor pa podrobneje spremlja košarko, ve, da sem bil na sedmih zaključnih turnirjih evropske lige in da sem bil štirikrat evropski klubski prvak. Ve, da sem doslej edini, ki je treniral tako Barcelono kot Real, da sem treniral Panathinaikos, PG, Limoges itn. Ne verjamem, da so me ljudje pozabili, gotovo pa je veliko mladih, ki sprašujejo, kdo sem, kar je normalno. Pred kratkim sem imel predavanje v Talinu in omenil sem Dražena Petrovića. Opazil sem, da poslušalstvo ne ve, kdo je Dražen Petrović. Vprašal sem: »Oprostite, koliko vas ve, kdo je bil Dražen Petrović?« Morda jih je deset dvignilo roko.

Ko ste prišli v Split, so številni dvomili o vaših sposobnostih.

Da, in to zato, ker so Splitčani pred menoj iskali druge trenerje, ki so jih zavrnili. Potem pa so se obrnili na Aco Nikolića in Ranka Žeravico. Aca jim je rekel, da ima nekoga, ampak ga tako ali tako ne bodo hoteli, ker je mlad in neznan. Nato je prekinil zvezo. Žeravica pa je rekel: »Imam človeka, ki z mano dela tri leta in ki bo boljši trener od mene.« Tako je rekel in še danes sem mu hvaležen za ta kompliment. Nato jim je v tretjem ali četrtem poskusu - Aca je lahko bil zelo težek - tudi Aca priporočil mene. Iz Jugoplastike so me klicali med prvomajskimi prazniki, ko sem bil v Vojvodini, in z njimi sem se pogovarjal po telefonu v kmetijski zadrugi, saj je bil to pač edini telefon tam naokrog. Tako sem prišel v Split - razmeroma neznan, ampak s priporočilom dveh najboljših jugoslovanskih trenerjev. Če za trenutek pustimo ob strani košarko: oba sta bila tudi moja velika učitelja in vzgojitelja po osebni plati. Košarkarsko pa sploh: par, ki je zaznamoval celo obdobje svetovne košarke, pri čemer sta si bila diametralno nasprotna. Eden, Nikolić, filigranski perfekcionist, profesor, drugi, Žeravica, pa kruti obrtnik, prerok run & gun košarke, protinapadov in hitre igre. Človek, ki je največ naredil za jugoslovansko košarko, celo več kot Aca. Košarko je pripeljal v šole in jo naredil popularno, tudi s pomočjo Dolanca in svetovnega prvenstva v Ljubljani, na katerem je Jugoslavija zmagala. Takrat sem bil gimnazijec in košarka je pomenila največjo revolucijo v dojemanju športa v Jugoslaviji ...

In lahko si dobil punco ...

Takrat smo na Skadarliji, na beograjskem Montmartru, osvajali punce, saj veste, malo smo koketirali, in če si imel pri sebi košarkarsko torbo, četudi je bila prazna, si imel veliko možnosti, da si ujel kakšno. Košarka je bila v modi in Beograjčani imajo radi stvari, ki so modne...

Ste tudi svojo ženo ujeli na košarkarsko torbo?

Pa ... skoraj! (smeh) Čeprav nisem bil kaj prida košarkar.

Pogosto poudarite, kako vas Aca Nikolić in Ranko Žeravica nista samo učila trenerstva, ampak sta vas tudi vzgajala. Podobno o vas govori Toni Kukoč, ki je nekje rekel: »Božo nas učio me puta kroz život«.

Sem zelo strog trener in pri meni ni veliko demokracije. Ko smo na treningu, skoraj vsakih petnajst minut vprašam igralce: »Ali razumete vse? Še kaj predelamo? Naj vam še kaj razložim?« In ko smo si na jasnem, kaj od njih pričakujem, potem ne dovolim, da bi med tekmo še kaj razpravljali. Imamo samo enega vodjo in to sem jaz! Držim se tudi pravila, da igralec potrebuje kritiko. Nihče ne mara, da ga kritizirajo - niti novinarji, niti trenerji, niti igralci. Vendar sam kritiziram tako izkušenega igralca, največjo zvezdo kluba, kot mladinca. Celo več: še prej bom kritiziral starejšega igralca kakor mladega, ker mladi igralec pogosto ne ve, da je naredil napako. Moji igralci tudi vedo, da jih bom vedno kritiziral takrat, ko bodo naredili napako, in ne šele naslednji dan. Veliko trenerjev je mnenja, da naj se igralec prej pomiri, preden mu očitaš napake. Ne! Takoj mu je treba povedati, vsaj jaz mu takoj povem v obraz, kar mu gre. In igralci, ki so leta delali z mano, vedo, da jim vedno povem, kar mislim, brez olepševanja. Z vsemi svojimi igralci, iz vseh klubov in držav, kjer sem delal, sem v zelo dobrih odnosih.

Znano je, da veliko pozornost namenjate treningom in drilu ter da priprave z vami niso ravno počitnice. Ste v vseh teh letih opazili kakšne razlike med generacijami košarkarjev? So, recimo, fantje v osemdesetih raje delali in trenirali kot zdajšnja generacija?

Ne, ker vedno izbiram igralce, ki so teološko zaljubljeni v košarko, in z velikimi igralci nikoli ni težko delati. Radi imajo svoje delo in si želijo trenirati. Sta pa dve stvari, ki resno vplivata na kakovost dela in ki mlade odvračata od košarke: računalniki in menedžerji. Zelo malo je menedžerjev, ki bi pravilno usmerjali kariere svojih varovancev in konstruktivno vplivali nanje. Večinoma jim dvorijo in jih razglašajo za carje, kralje in mojstre, pa čeprav mojster v resnici ni niti »m« od mojstra. Mulci pa imajo seveda rajši tistega, ki jih crklja in razvaja, kot pa trenerja, ki jih kritizira in popravlja. Včasih tega ni bilo, kot ni bilo interneta in Facebooka. Ko je v Zadru, Splitu ali Šibeniku potegnila burja ali jugo, so šli vsi mulci v dvorane in metali na koš, vadili, igrali eden na enega. Zato pa imate na razdalji štiridesetih kilometrov 150 dokazanih mojstrov košarke. Pa še ena stvar je. Košarka je bila vedno šport meščanske, urbane kulture. Med vojno so se razmerja podrla in na čelu košarkarskih klubov so se kot novi lastniki pojavili tajkuni brez meščanske in splošne kulture, ki trenerje menjajo hitreje kot srajce. Naši trenerji delajo, sicer vse manj, pa vendar delajo. Drugje pa čakajo narejene igralce, ki takoj prinesejo rezultat, in jih ne zanima delo z mladimi.

Ali današnji sistem dovoljuje trenerjem, da eksperimentirajo z mlajšimi igralci, da v ključnih trenutkih tekme igrajo z igralci, ki imajo šele 18 ali 20 let?

Danes je veliko težje biti trener kakor nekoč. Zakaj? Zato ker lastniki in predsedniki klubov tako pogosto menjajo trenerje in nihče nima koncepta. Poglejte na primer Italijo. Vsi so poniknili: veliki Milano, veliki Rim, Pesaro, Steffanel in Caserta. A Siena ima koncept. Ima direktorja in trenerja, ki se spoznata na košarko, klub podpira solidna banka, ki ne pretirava z bajnimi sredstvi. In - ponovno poudarjam - imajo lasten koncept razvoja. Mi bomo delali tako in tako in tega se tudi držimo. Kadar moči združijo ljudje, ki se spoznajo na košarko, lahko vedno pričakujemo dobre rezultate. Zato je uspel Varese, ki ga je vodil profesor Nikolić, čeprav so bili drugi klubi veliko bogatejši. Zato je uspel Limoges, ki je imel desetkrat manjši proračun od Reala ali Benettona. Ker se je toliko truda vložilo v načrtno delo.

Mulci imajo seveda rajši tistega, ki jih crklja in razvaja, kot pa trenerja, ki jih kritizira in popravlja. Včasih tega ni bilo, kot ni bilo interneta in Facebooka. Ko je v Zadru, Splitu ali Šibeniku potegnila burja ali jugo, so šli vsi mulci v dvorane in metali na koš, vadili, igrali eden na enega.

Če se vrnemo na začetek ...

V zvezi z navijači in komentatorji na forumih bi rad povedal še tole. Pred dvajsetimi ali več leti sem rekel, da svoj posel opravljam za 10 odstotkov vseh tistih, ki spremljajo košarko. Preostalih 90 odstotkov me ne zanima. Zanimajo me tisti, ki se spoznajo na košarko in ki razumejo, kaj želim doseči. In zaradi pisanja po forumih se ne vznemirjam. Klub ali reprezentanca morata imeti koncept in pri tem, kakšen naj bo ta koncept, ne moremo poslušati ljudskih množic. Vse imam rad in vsakega od njih bi rešil iz podivjane reke, ampak pustite mi, da sam odločam, kadar gre za košarko. Mislim, da je košarka edino, kar znam. Ničesar drugega ne znam delati.

V Splitu vam ob prihodu niso pripisovali resnejših možnosti za uspeh. Zdaj ko ste prišli v Slovenijo, pa nekateri verjamejo, da ste kot as iz rokava, ki bo s čarobno palčko zlahka spremenil vse.

Ne, to ni realno in mislim, da se vlogi trenerja v košarki pripisuje preveč teže. Točno vem, kaj lahko naredim s svojim znanjem in izkušnjami. Poleg tega se me drži sloves, da sem malo prepotenten, za kar imam kritje v rezultatih klubov, kjer sem delal. Niti v enem klubu, kjer sem delal, nisem doživel neuspeha. Niti v enem. Povsod so bile dvorane polne. Malaga je povečala zmogljivost dvorane s štirih na dvanajst tisoč sedežev in kljub temu prodala vse vstopnice za eno leto vnaprej. Toda čeprav zase vem, česa sem zmožen, je za prenos energije še vedno potreben kabel. To so igralci. Sam lahko pomagam, ampak ne morem niti obraniti niti dati trojke. Zato ni vseeno, ali bo v reprezentanci Slovenije igral njen najboljši igralec ali ne.

Vas je še kaj »prestrašilo« pri ponudbi KZS?

Obveznost, da moram osvojiti medaljo, da boste v Sloveniji zadovoljni.

Seveda, ker mi smo vedno prepričani, da imamo ekipo za vrh, samo ...

Že prej sem spremljal Slovenijo, pod Pipanom in Zdovcem. Da, res je tako malo manjkalo do medalje, ampak to malo je zelo veliko. Ne gre kar tako, hop, pa smo uredili. Ko sem začel v Jugoplastiki, nas je v Splitu Barcelona premagala za pet točk, nato pa so vsi Dalmatinci govorili »A, jebemti, za malo!« Ampak to ni za malo, to je dve leti trdega dela! Zdaj je vprašanje, kako velika je slovenska frustracija, ker še vedno ni medalje z velikih tekmovanj. Seveda bi rad, da bi igrali vsi najboljši igralci, ampak, kot veste, ne bodo igrali vsi. Sicer menim, da je pri oblikovanju veličine igralca nujna tudi dimenzija nacionalnega. Saša Đorđević gre lahko v Srbijo in do konca življenja živi brezplačno, ker ga bodo vsi vabili na kosila in večerje. Status takšne legende lahko dobiš le z igrami za reprezentanco. Druga težava je, da Slovenci vse manj igrajo v klubih. Kaj hočemo? Položaj ni zavidljiv.

Koliko lahko sploh opravite na pripravah reprezentance, vendarle ne gre za klub?

Dobro vprašanje. Omejeni smo, to je dejstvo. Imam približno dva meseca ali, morda bolje, 40, 50 dni časa. To je zelo malo in v tako kratkem obdobju ne moreš niti približno opraviti toliko, kolikor lahko v klubu, kjer leto dni ali vsaj deset mesecev preživiš z igralci, se z njimi prepiraš, jih hvališ, kališ. Pred menoj je težka naloga. Hkrati se zanašam na zrelost igralcev, na njihov razum, zanašam se na njihovo prijateljstvo in kohezijo. Ker gre za izkušene igralce, verjamem, da lahko nekaj naredimo.

Ali mora biti na igrišču en vodja? Kdo bo lider te reprezentance? Ga ekipa sama sproducira ali boste vi povedali, kdo je glavni?

Skupina vedno določi liderja, trenerju tega ni treba. Ekipa izbere kapetana. Ko že govorimo o liderjih - v športnih ekipah so ponavadi tri vrste liderjev. Prvi je najboljši igralec, drugi je tisti, ki je najpametnejši zunaj igrišča, in tretji je najmočnejši, torej tisti, ki bo skupino branil, če bo treba, ki se bo prvi stepel. Trener se v določitev vodij ne meša. Ekipa vedno določi liderja in pri izbiri se nikoli ne zmoti.

Kako pogosto na pripravah prihaja do trenj v ekipi? Saj veste, eni so bolj kompatibilni kot drugi. Spomnimo se Dalipagića in Kičanovića, ki sta bila na igrišču vrhunski tandem, zunaj njega pa sta zelo težko shajala drug z drugim.

Oba sta moja dobra prijatelja in po spletu okoliščin vem, kaj se je dogajalo. Med njima ni nobenih težav, verjemite mi. Pri vsem skupaj je šlo bolj za zakulisne igrice uprave obeh klubov. Vedno ko izbiram ekipo, mislim tudi na to, da igralci niso samo vrhunski košarkarji, ampak da so tudi vrhunski ljudje. Seveda se na treningu zgodi, da kdo dobi komolec v trebuh ali da komu poči arkada. Spomnim se, ko je Acko Pešić, ki je kot mlad igralec prišel iz Črne gore, Kičanoviću na enem prvih treningov razbil arkado. Pazite, mlad košarkar, čisto svež v Beogradu, ne ve, ne kje je Knez Mihajlova, ne kje je Slavija, pa odpre glavo najboljšemu igralcu na svetu. Kičanović je ves krvav šel proti njemu, Pešić se je ves bled tresel, misleč, da ga bo Kičo udaril ... ta pa ga je objel in poljubil. Kaj hočem povedati s tem? Igralci morajo delovati kot bratstvo. Seveda se pri kontaktnem športu zgodi, da pride do nenamernih udarcev ali zlomljenih nosov. Ampak sam na svojih treningih ne dovolim opravičevanja. Delamo na polno in vedno je treba računati s poškodbo, pomembno pa je, da te niso namerne. In če niso, čemu bi se potem opravičevali?

Aca Nikolić je prižgal cigaro. In rekel: »Povem ti, tovariš, da boš zdaj vsem v napoto in ostal boš sam.« Vstal je in odšel. Ostal sem sam v garderobi. Izkazalo se je, da je imel prav.

Kako se vodi tekma v zadnji minuti? Navsezadnje gre za povzetek trenerskega dela.

Vsako moštvo ima v svojem taktičnem arzenalu nabor posebnih rešitev. Ima na primer posebno napadalno kombinacijo, kakor ima tenisač posebni, zmagovalni servis, ki preseneti nasprotnika in ki ga uporabi samo v ključnih trenutkih dvoboja. Tudi mi imamo takšno akcijo, ki je navadno prirejena za najboljšega igralca. Igralcem že povem, kaj naj igrajo, a na igrišču je odvisno od njih in nasprotnika. Pogosto se ne držijo navodil. Začnejo, a se jim obramba postavi nasproti. Takrat nastopi veliki igralec. Zato je pomembno, da je v moštvu človek, ki je sposoben odločiti tekmo, ko je najtežje, in ki je sposoben ponesti soigralce. Udrih je na primer takšen igralec. On ne prispeva samo svojega deleža, ampak za 20 do 30 odstotkov izboljša igro soigralcev. To so skratka ti veliki igralci. Danes je v Evropi vse manj takšnih igralcev. Vsi, ki so zmožni vzeti žogo v roke in odločiti tekmo, vse prehitro odidejo v ZDA. Za igralca je zelo pomembno, da iz Evrope odide kot zmagovalec. Tako je bilo s Kukočem, Rađo, Sabonisom, Petrovićem, Danilovićem. Vsi so bili zreli igralci. Danes pa odhajajo otroci, ki se morajo še veliko naučiti, čeprav je bilo vanje vloženega že veliko dela. Mnogi od njih se izgubijo.

Najboljši igralci iz Evrope se na veliko selijo v NBA. Tudi igralski promet v drugi smeri je precej živahen. Je pa te medcelinske izmenjave veliko manj na trenerskih položajih. Zakaj?

Zato ker Američani - čeprav so zelo prijazni - ne priznajo, da bi kdo o košarki lahko vedel več kot oni. V Ameriko bo odšel evropski trener, ki bo najbližji Američanom, in ne nujno trener, ki je najboljši. Čeprav menim, da je vsaj pet ali šest evropskih trenerjev sposobnih kaj novega naučiti tudi Američane. Trenerji NBA se morajo danes prilizovati igralcem in morajo biti njihovi najboljši prijatelji. Igralci so glavni, imajo vso oblast in počasi jo prevzemajo tudi v univerzitetnih ekipah, kar ni dobro. Ne trdim, da ameriška košarka ni najboljša na svetu in da ni generator novih, dobrih idej in inovacij, toda sem proti temu, da bi v Evropi neselektivno kopirali. Evropski promet z Američani poteka tako, da oni poberejo naše najboljše igralce, sem pa pogosto pošiljajo slabe. Ampak oni imajo denar, mi pa ostanemo brez vsega. In kar je najhujše: zelo zelo malo je klubov, ki bi načrtno »delali« igralce, kot to na primer počne Pipan v Laškem, in ki bi zavestno rekli, da ne bodo kupovali Američanov, od katerih se njihovi mladinci nimajo česa naučiti.

Kakšno je po vašem mnenju razmerje med nadarjenostjo in delom v oblikovanju mladega igralca?

Vem samo to, da lahko pet najboljših trenerjev v Evropi deset ur na dan trenira koga, ki ni nadarjen za košarko, in bo ves trud zaman. Kar pomeni, da brez talenta ni nič. Vendar tudi talent, ki ga ne razvijamo z delom, ne bo prinesel uspeha. Veliko zelo talentiranih igralcev je propadlo. To vam govorim iz lastnih izkušenj. Skratka, potrebno je eno in drugo. Poglejte na primer Kukoča. Štiri leta sem delal z njim in šele tretje leto je postal sijajen igralec. Šele tretje leto, šele takrat, ko sta se izenačila njegov talent in njegova telesna pripravljenost. Na 100 metrov je tekel 11 sekund in po Abalakovem testu je skočil skoraj 80 cm. Poglejte Djokovića. Zakaj prav zdaj igra tako dobro? Ne zato, ker je premagal astmo, spremenil prehrano in ne vem, kaj še vse. Ne, Novak Djoković igra tako dobro, ker je njegova telesna pripravljenost šele zdaj normalna. Prej pač ni bila dobra.

Če se še malo vrnemo na razmerja med ameriško in evropsko košarko. V nepozabni tekmi Jugoplastike proti moštvu Denver Nuggets leta 1990 vam je do zmage manjkalo zelo malo ...

Takrat je Aca Nikolić pred tekmo pil kavo z Dougom Moejem, trenerjem Denverja. Povabila sta me, naj prisedem. In Aca, ki je bil tudi nabrit šaljivec, me je takoj pičil, češ da se pogovarjata, ali nas bo Denver premagal za 30 ali za 40 točk. Seveda mi je bilo jasno, da se heca, ampak Denver je bil takrat najbolj napadalna ekipa v NBA, ki je zlahka dajala po 120 točk. Odvrnil sem mu: »Profesor, evo! Če nas dobijo za 30 ali več, bom šel na sredino igrišča in pojedel žogo. Častna beseda, pojedel jo bom!« Sam pri sebi sem računal, da če me po štirih letih dela z ekipo nekdo premaga za 30 točk, se lahko takoj ubijem. Kje sem bil štiri leta? Kaj sem delal? Aca se je samo smejal ... Nuggetse pa je rešil generalni sekretar FIBE Bora Stanković, ki je sodniku Jungebrandtu dajal navodila, da je piskal, kakor je pač piskal - uspelo mu je celo piskati prestop pri sodniškem metu. Pazi, prestop pri sodniškem metu!? Stankovića sem sicer razumel - v igri je bilo veliko denarja, sponzor turnirja je bil McDonald's, in če bi mi takrat zmagali, bi se sesula cela fama o NBA. Ampak ostal je grenak priokus, ker smo Denver dejansko zaustavili in ga prisilili igrati našo košarko. Še vedno Jugoplastiko vidim kot zmagovalca te tekme. Žal mi je tudi, da nisem imel priložnosti voditi reprezentance Jugoslavije proti dream teamu. To sem nekoč povedal za Gazzeto dello Sport. Če bi igrali pet tekem v Ameriki po njihovih pravilih in pet v Evropi po naših, sem prepričan, da jim ne bi bilo lahko. Tukaj bi jih gotovo večino zmagali mi, tam oni.

Ko že omenjate sanje: zdi se zanimivo, da je prvo podrobnejšo zgodovino jugoslovanske košarke napisal Katalonec in je izšla pred kratkim. (Juanan Hinojo: Sueños robados. El baloncesto yugoslavo. / »Ukradene sanje. Jugoslovanska košarka«, 2011)

Poklical me je vaš novinarski kolega, češ da v Beograd prihaja mladenič iz Katalonije, ki piše knjigo o naši košarki. Obisk je bil nenavaden. Prišla sta fant in dekle in on je bil videti kot hipi, otrok cvetja z uhanoma. Kmalu pa se je izkazalo, da ve o meni več, kot vem sam. Nisem mogel verjeti, koliko ta fant ve o košarki. Bil sem presenečen in preprosto navdušen. Med intervjujem mi je pojamral, da so Danilović, Đorđević in Praja Dalipagić zavrnili pogovor. In sem poklical vse tri - pazi, tega ne bi naredil za vsakogar, ampak videl sem, kako dobro pozna jugoslovansko košarko in celo piše knjigo o nas - ter jim naročil, da naj bodo naslednji dan ob tej in tej uri v lokalu, kamor navadno zahajam. Fantu sem povedal, da se bo z Đorđevićem srečal ob enajstih, z Dalipagićem ob pol dvanajstih in tako naprej. In naslednji dan so prišli vsi trije točno ob uri. Saša Đorđević mu je razlagal, da je najboljšo tekmo odigral proti Litvi v Grčiji. »Ne, ne,« mu je odgovoril Juanan, »tvoja najboljša tekma je bila pri kadetih tega in tega leta ...« Neverjeten človek. Ne spozna se samo na zgodovino, ampak spremlja mlade igralce iz bivše Jugoslavije. Tako me je na primer vprašal: »Božo, ste gledali Miljanovića iz FMP?« To je nadarjen organizator, ki je pravkar dopolnil 18 let ... Ne moreš verjeti, kako natančno spremlja našo košarko. Vse pozna, vse!

Ali v današnji košarki obstaja kakšna nova šola, nov trend?

Obstaja neka moda, ki je jaz pogosto ne razumem. Namreč: ko kdo zadene trojko ali igra zelo dobro, ga trener potegne na klop. Tega res ne razumem. Samo poglejte, kako se vodijo ekipe - z rotacijo. Z rotacijo, pri kateri pogosto dobri in slabi igralci igrajo enako časa. Velikokrat se igralec niti ne ogreje, vstopi v igro, zgreši koš - ali pa ga zadene - in že gre ven. Obstajajo trenerji, ki igralce menjajo po kronometru. To je ena moda. Druga je pretirana uporaba »pick and rolla«. Res pretirana. Mislim, da bi se Aca Nikolić obrnil v grobu, če bi videl, kako pogosto se igra pick and roll. In zelo malo je trenerjev, ki bi bili inovativni. Vsi v Evropi igrajo tri, štiri akcije, ki vam jih lahko narišem, in videli boste, da vse ekipe, od najmanjše slovenske do evroligaških velikanov, uporabljajo te štiri akcije.

Prišla sta fant in dekle in on je bil videti kot hipi, otrok cvetja z uhanoma. Kmalu pa se je izkazalo, da ve o meni več, kot vem sam.

Če kot laik pogledam na tekmovalni sistem, opazim zelo veliko tekem. Najprej klubska tekmovanja, veliki reprezentančni turnirji so vsako leto ...

Strinjam se, da je preveč tekem. No, čeprav je v slovenski ligi tekem premalo. Kolikor mi poročajo slovenski trenerji, igra večina slovenskih ekip veliko premalo tekem. To vpliva na razvoj mladih igralcev, ki jim že tako ali tako pripade malo igralnega časa. V Španiji se na primer pojavlja druga težava. Tam je toliko tekem, da ni časa za trening, za ustvarjalno delo z igralci. Igra se za božič, za veliko noč. Pogosto se mi je zgodilo, da sem imel na letalu amnezijo. Petnajst sekund nisem vedel, kam gremo. Na evroligaško tekmo, na prvenstveno ali na pokalno tekmo?! Ne zdi se mi prav, da so tekme tudi v času velikih praznikov. Namesto da bi bil igralec z družino, je 3000 kilometrov stran. Da mu ne privoščiš nekaj dni premora?! Na koncu se vse to pozna pri poškodbah. Neko leto v Španiji sem pregledal statistiko in ugotovil, da je 275 igralcev predčasno končalo sezono - zaradi poškodbe, operacije ... V sodobnem tekmovalnem sistemu je zelo malo časa za premor in počitek. Ko si kdo želi vzeti čas zase in družino, mu marsikdo očita, da je izdal državo, ker ne želi igrati.

Vrhunski igralci zelo dobro zaslužijo in lahko si privoščijo veliko razkošje. Pravzaprav so že kar nekakšna mala podjetja. Kako si trener, ki ima pogosto veliko manjšo plačo kakor njegovi najboljši igralci, pridobi avtoriteto?

Edini način je, da se trener dokaže s svojim znanjem. Igralcu moraš pokazati, da veš o košarki petkrat več od njega. In potem ni nobenih težav. Igralec se ti prepusti in z njim lahko delaš, kar želiš. Ko sem bil v Panathinaikosu, je Dominique Wilkins zaslužil 3,5 milijona dolarjev, jaz pa milijon in nekaj. On je zaslužil več kot trikrat toliko kot jaz. Kar je normalno - Wilkins je bil pač vreden toliko, meni pa so plačali, kolikor že. Ne glede na razliko v plači me je moral ubogati. Najprej se je izmikal in je poskušal s tem pa onim in tretjim, kar je razumljivo, saj mu nikoli prej ni bilo treba delati julija. Spomnil se je na Rađo, s katerim je bil sezono prej soigralec v Bostonu. Pokliče ga in Rađa mu reče: »Poslušaj, z njim ni heca! Bodi priden in ubogaj, ne bo ti popustil.« Potem je kar poletel. Osvojil je grški pokal in naslov evropskih klubskih prvakov. Strinjam se, trenerji imajo lahko težave, kako naj vzpostavijo avtoriteto nad igralci, ki so bolje plačani od njih, kar pa ne velja za vrhunske trenerje. Guardiola ni najbolje plačani človek v Barceloni, prav tako ne Mourinho v Realu.

Kako pri mladem igralcu prepoznate talent?

Talent je nekaj netipičnega, nekaj, kar vas zbode v oči. Naj vam povem primer. Nekoč sem Aco Nikolića povabil v Split, da bi skupaj vodila nekaj treningov. Naj samo omenim, da so me vsi opozarjali, naj tega ne storim, češ da mi bo zrušil avtoriteto ipd. Zakaj pa ne, sem si mislil. Boljši trener od mene je in še vedno se lahko veliko naučim od njega. Tako smo na nekem treningu izpopolnjevali napad in seveda sva od igralcev zahtevala, da striktno spoštujejo navodila za gibanje, timing, blokade, kroženje žoge. In v nekem trenutku je žoga prišla do Kukoča, ki je prekinil akcijo in poiskal neko novo, drugačno rešitev. V trenutku, ko je oddal žogo, nihče ni videl rešitve. Ne jaz, ne Aca, ne devet igralcev. Nihče. Nato pa v hipu: ta gre sem, on tja, tretji to opazi, se malo premakne in puf! - nekdo se je znašel sam na zicerju. Vsi smo prasnili v smeh, Aca pa je rekel: »Fantje, dobro poslušajte Božota in ubogajte, kar vam reče. Razen ti, Kuki, ti se lahko malo igraš.« Tako da talent se prepozna, zlahka. Ni potrebno kakšno posebno znanje, da bi prepoznal super talent.

Katero ekipo ali reprezentanco radi gledate, ko sedete pred televizor?

Vedno dajem prednost evroligi pred NBA. Razen v končnici, v končnici NBA so dobre tekme. Rad gledam, recimo, Sieno. Pa Barcelono, kadar igra dobro. Nimam pa kakšnih posebnih favoritov. Rad si ogledam kakšno tekmo španske lige, tudi druge lige, ker sem pač 10 let delal v Španiji. Ne maram festivalske košarke, in če se le da, pobegnem pred tem, da bi bil trener kakšne all-star ekipe. Ne maram nemške košarke - koš, koš, koš, - brez prave obrambe. Nihče me ne bo prepričal, da če nekdo da 120 točk, da je bila to boljša tekma od tiste, ki se je končala z 51 : 50. Rad vidim boj, igro na telo, kontakt. Rad gledam Argentince, tudi njihovo ligo, v kateri je veliko nadarjenih igralcev. Vsa Južna Amerika ima veliko nadarjenih igralcev in tam se igra dobra košarka.

Ali ni zanimivo, da tudi Argentina ni v rožnatem socialnoekonomskem položaju? Enako kakor Španija ali Srbija ali nekoč Jugoslavija ...

Težke razmere porajajo dobre rezultate ...

Se pravi, da smo zdaj v idealnem obdobju za dober rezultat na prvenstvu 2013 ...

Mislite, da je tukaj najhujše? Tukaj ni najhujše. Malo južnije, još tužnije, kakor pravijo. Si pa res želim, da bi nekega dne Sloveniji uspelo sestaviti najboljšo reprezentanco.

Ste se pogovarjali z vsemi kandidati?

Pogovarjali smo se, seveda. Najverjetneje bo tako, kot je zdaj. Seveda bi si želel, da bi se še kaj spremenilo na bolje, da si bi še kdo premislil. Moje delo je, da iz skupine ljudi naredim najboljše, kar lahko. Doslej mi je še vedno uspelo in mislim, da mi bo tudi zdaj. Vprašanje pa je, če bo to dovolj za medaljo ... Bomo videli! Vem pa, da bo prvenstvo zelo močno.

Sam menim, da je bolje, da se vzpostavi kontinuiteta ...

Vendar ne razmišljajo vsi tako. Kar pravite, je dobro in pravilno. Seveda je bolje, da imaš kontinuiteto, da imaš črto z malo odkloni, kot pa da postaneš evropski prvak in potem za dvajset let izgineš.

Koliko lahko k uspehu ali neuspehu reprezentance prispevata razpoloženje in pisanje športnih novinarjev?

V Srbiji imamo najrazličnejše novinarje. Večina jih je slabih, neizobraženih, razočaranih. Želeli so pokrivati politiko in jim ni uspelo, pa so končali v športu itn. Vendar imajo srbski novinarji eno dobro lastnost. Zadnjih nekaj let košarkarsko reprezentanco samo podpirajo. Poraz proti Novi Zelandiji spregledajo, brez veze, izgubimo proti Kitajski, pa kaj, ekipa se šele oblikuje, itn. Zdi se, da je v Sloveniji odnos do reprezentance drugačen. V KZS mi pripovedujejo, da nekateri novinarji nenehno kritizirajo, kar ni dobro. Ni dobro za igralce. Danes sem trener jaz, jutri bo kdo drug. Daj, podpri in malo počakaj. Če v dveh letih ni uspehov, potem piši, kritiziraj, ubijaj. Samo ne počni tega predčasno.

Takrat smo na Skadarliji, na beograjskem Montmartru, osvajali punce, saj veste, malo smo koketirali, in če si pri sebi imel košarkarsko torbo, četudi je bila prazna, si imel veliko možnosti, da si ujel kakšno.

Se spomnite vseh svojih tekem?

Da. Imam strašen vizualni spomin. Fantastično, res. Vsega se spomnim.

Potem se zagotovo spomnite tudi, kaj vam je po finalni tekmi v Münchnu, ko ste z Jugoplastiko postali evropski prvak, rekel Aca Nikolić?

Pristopil je k meni in rekel: »Ej, s tabo bi rad govoril na samem.« Varovanje je bilo poostreno in vse naokrog je bilo polno policije. Odšla sva v garderobo, ki je bila zraven naše, kjer so slavili igralci, sedla in Aca je prižgal cigaro. In rekel je: »Povem ti, tovariš, da boš zdaj vsem v napoto in ostal boš sam.« Vstal je in odšel. Ostal sem sam v garderobi. Izkazalo se je, da je imel prav.