Kritika / Svinjarija

za +

Pokvarjeni narednik.

James McAvoy je običajno good guy. Tokrat, v Svinjariji, pa je svinja. Anticasting že dolgo ni bil tako briljanten. McAvoy igra namreč škotskega detektiva Robertsona, umazanega, pokvarjenega, izrojenega policaja, neutrudnega urbanega ekstremista, ki izgleda kot reboot Harveyja Keitela iz Ferrarovega Pokvarjenega poročnika.

Mladoletnici, ki se daje dol s starejšim moškim, očitno dilerjem, in ki med racijo hlini, da je polnoletna, takoj nastavi tiča: Potegni, če ne bo povedal očetu, kaj si počela! In ker blow-job ni ravno njen forte, si zapne šlic in zdrvi novim avanturam naproti – snifanju, mačizmu, seksu, rasizmu, homofobiji, Hamburgu in masturbiranju, ki ga vedno prekine kaka halucinacija, tako groteskna in bizarna, da bi paralizirala celo Rocca Siffredija. McAvoy ni policaj, ki se je službeno infiltriral v pekel – ne, hotel je biti del pekla. Ne želi si, da bi prišel dan, ampak da se ta noč ne bi nikoli končala. Ve, da greši – in ker ve, da greši, še bolj halucinira. In ker halucinira, ve to, kar je vedel tudi Keitel: da tako greši, da ga ne more odrešiti nihče, niti Bog. McAvoy pretirava tako absurdno, kot lahko pretiravajo le liki Irvina Welsha, avtorja Trainspottinga. Po Trainspottingu so ekranizirali še nekaj Welshevih literarnih del, recimo Acid House in Ecstasy, toda ko boste videli Svinjarijo, boste rekli: tudi če jih ne bi! Le Svinjarija vzdrži double-bill s Trainspottingom.