Hrvaška / Heni Erceg: Psihologija spominjanja
Resnica, ki je ne more povsem izničiti niti množična psihologija potlačitve spominov, se glasi, da so prav hrvaške tajne službe na čelu s Perkovićem med zadnjo vojno in v času nastajanja države Hrvaške za sabo pustile številne krvave sledove. Zakaj torej ta leta Perkovićevega življenja nikogar ne zanimajo?
Saj veste, da se stari ljudje zelo dobro spominjajo dogodkov iz otroštva, iz davne preteklosti, nikakor pa se ne spomnijo, kaj so včeraj kosili. No, tako nekako je tudi s politično elito na Hrvaškem, v državi, izčrpani od večmesečnih razprav o človeku, ki je davno, še v časih Jugoslavije, menda ukazal ubiti ideološkega nasprotnika v Nemčiji in se zato znašel na tiralici tamkajšnjih oblasti. Hrvaška vlada ga seveda ni hotela izročiti, ni in ni se dala, trdila je, da nobena država ne izroča svojih vohunov. Toda zakaj vendar ne, če se je človek s to ugledno dejavnostjo ukvarjal v neki drugi državi, torej Jugoslaviji, katere dediščini, posebej tisti najboljši, se je Hrvaška tako ali tako v celoti odrekla?