Igor Mekina

, 19:25  |  Svet

Zmaga opozicije, razpad Ukrajine?

Z zmago opozicije, ki je zavzela Kijev in dosegla prevlado v parlamentu, se je ukrajinska drama samo začasno umirila. Janukovič iz južne Ukrajine sporoča, da je prevrat - »državni udar«

Dogodki v Ukrajini se odvijajo z bliskovito naglico. Potem ko je 18. februarja prišlo do hudih spopadov med policijo in demonstranti, ki so se odvijali še nekaj naslednjih dni, je ukrajinski predsednik Janukovič z opozicijo ob posredovanju nemškega, poljskega in francoskega zunanjega ministra podpisal sporazum, po katerem naj bi pristal na spremembo ustave in nove volitve najpozneje do decembra letos. Aleksandar Turčinov je bil izabran za začasnega predsednika vlade, Arsen Avakov pa je bil postavljen za ministra za notranje zadeve. Kmalu zatem je Janukovič odpotoval – če ne zbežal - v južno Ukrajino.

Policija se je umaknila z ulic Kijeva, protestniki pa so zasedli predsedniško palačo, v kateri nameravajo vztrajati, dokler ne pride novi predsednik. Parlament je z veliko večino spremenil ustavo in uveljavil ustavo iz leta 2004, kjer ima predsednik zmanjšana pooblastila, (vendar zakon nima predsednikovega podpisa), izglasoval (že tretjo) amnestijo za demonstrante in policiji z zakonom prepovedal uporabo orožja proti demonstrantom. Parlament je izglasoval tudi izpustitev leta 2011 na sedem let zapora obsojene nekdanje predsednice ukrajinske vlade Julija Timošenko. Tik po prihodu na prostost je Timošenkova za rusko tiskovno agencijo Itar-Tass dejala, da namerava nastopiti na prihodnjih predsedniških volitvah. Policijo in tožilstvo sta že prevzela člana opozicije. Po drugi strani pa so se na jugovzhodu zbrali poslanci regij, ki podpirajo Janukoviča. In Janukovič je, namesto da bi sporočil, da odstopa, kar naj bi menda ustno obljubil opozicijskim prvakom, sporočil, da razvoj situacije razume kot “državni udar”. Ukrajinska kriza, v kateri je že doslej umrlo več kot 80 ljudi, več kot 500 pa jih je bilo ranjenih se je zato očitno samo začasno končala.

Če so se še pred tremi meseci zahodni komentatorji spraševali, “kolikšna je cena države” in da je ta cena “20 milijard dolarjev”, ker je “Putin pravkar kupil eno” – in so s tem seveda merili na odločitev Janukoviča, da v zameno za rusko finančno podporo odstopi od podpisa sporazuma o pridruženem članstvu z EU – potem se je tri mesece pozneje velika Putinova geopolitična zmaga spreobrnila v nočno moro. V kolikor bi država s skoraj 50 milijoni prebivalcev postala del EU in ne del ruske carinske unije, bi bil za Putina to zelo hud udarec. Po drugi strani pa je bil do ljudi v Kijevu prav tako v veliki meri iskren. To je bil upor zoper korupcijo, upor zoper netransparentnost države, upor zoper državno represijo ter za pridružitev EU. Toda istočasno ni mogoče spregledati, da so za “evropsko” usmeritev Ukrajine samo ZDA porabile najmanj 5 milijard dolarjev, prav tako kot ni mogoče spregledati niti dejstva, da so “mirni demonstranti” uporabljali orožje in to ne le ob lastni “samoobrambi”. Prav tako je očitno, da »odpiranje« Ukrajine za evropski trg pomeni istočasno »zapiranje« Ukrajine za Rusijo. Pravzaprav si je težko zamisliti, da bi katerakoli država z “oboroženimi mirnimi demonstranti” ravnala tako strpno, kot je do 18. februarja ravnala ukrajinska policija.

Molk Rusije, naval ljudi na prazne bankomate in trgovine, veselje na zahodu in ogorčenost na vzhodu države bi Ukrajino zlahka spremenila v razpadlo državo. Ena od resnih težav je že dejstvo, da so oboroženi “miroljubni demonstranti”, predvsem pa pripadniki neonacističnega “Desnega sektorja”, ki so predstavljali glavnino udarnega jedra nasilnežev med ukrajinskimi demonstranti, zavrnili dogovor med opozicijo in Janukovičem, napovedali zasedbo parlamenta in zahtevali takojšen odhod Janukoviča. Vse to bi lahko vplivalo na nove delitve v državi. Glede na to, da so se v Lvovu, ki je razglasil “neodvisnost” od Janukoviča, demonstrantom pridružili tudi policisti, je zelo verjetna prihodnja erozija vojske in policije ter njen počasen razpad po etničnih linijah. Pri tem bi se lahko rusko govoreči vzhod in Krim, ki sicer do leta 1954 sploh (in nikoli prej) ni bil del Ukrajine in kjer je sedež ruske črnomorske flote lahko ločil od preostanka države. To je že leta 1999 v svoji knjigi “Spopad Civilizacij” predvidel Samuel Huntington, ki je opozarjal na razlike, ki pretežno ukrajinsko govorečo, revnejšo Ukrajino, v kateri ima večji vpliv katoliška cerkev in je bila zgodovinsko tudi del Poljske in Avstroogrske, ločuje od pretežno rusko govorečega vzhoda. Janukovič je zato kot predsednik Ukrajine od danes naprej resnično “mrtev človek”, toda to ne pomeni, da bo kriza rešena na preprost način. Nasprotno – če načelo integritete držav za zahodne države ne pomeni nič, oziroma, se to načelo uporablja utilitaristično, če je pomembna le podpora “ljudstva”, potem bi se lahko “ljudstvo” zelo hitro zgodilo tudi na industrijskem in pomembnejšem vzhodu države.

Po oceni ameriške geopolitične agencije Stratfor se je Vladimir Putin politično oblikoval prav ob razpadu Jugoslavije, kjer je lahko opazoval, kako so se v različnih trenutkih uporabljali različni kriteriji – včasih načelo samoodločbe narodov, včasih pa načelo celovitosti držav, praviloma pa zmeraj tako, da so bili (ozemeljsko) zmeraj oškodovani tisti, ki jih je Rusija smatrala za svoje zaveznike. Tako vsaj je vse skupaj razumel Vladimir Putin. Enaka logika dvojnih kriterijev je nato prišla prav Rusiji leta 2008, ko je po razglašeni neodvisnosti Kosova Rusija “odcepila” lep del Gruzije. Prav zato je Rusija izbrala držo, kjer bo na »varni strani« ne glede na to, kako se bo na koncu iztekel »kosovski presedan«. Vendar so bile to samo praske, uvod v veliko večjo geopolitično igro, ki so jo napovedovali različni ameriški strategi. Umestitev Ukrajine – in to seveda “celovite” - v okvir EU in pozneje tudi v NATO, bi Rusijo potisnil na obrobje in spremenil v obrobno azijsko silo.

Rusija se po vsemu sodeč do konca olimpijade v nedeljo ne bo odzivala, bolj zanimiv pa bi zato lahko bil naslednji teden. Odposlanci vrhovnega sveta avtonomne republike Krima in Sevastopola so že sprejeli deklaracijo, v kateri so napovedali, da so “prevzeli odgovornost za ustavni red v državi in pravice državljanov na našem ozemlju”. Poslanci so tudi zapisali, da bodo odslej odločali sami »o vseh odločitvah,“ ne glede na oblasti v Kijevu, dokler ne bo vzpostavljen ustavni red v Ukrajini.” Povedano preprosto – za jugovzhod Ukrajine je prevrat v kijevu že postal “puč”, odkrito pa so kritizirali tudi vse odločitve parlamenta, saj naj bi bile odločitve parlamenta sprejete “pod prisilo” in so kot takšne “nelegitimne in nezakonite”, sprejete zaradi groženj s “terorjem in s smrtjo”. To resolucijo je podprlo 3477 odposlancev in okoli 10 000 ljudi. Župan Harkova Genadij Kernes je dejal, da so tudi njemu in kolegom že “osebno grozili”, vendar so se zbrali prav zato, da bi “spremenili položaj”. “Ne bomo se predali – borili se bomo do konca,” je napovedal. Rusija je poslala več visokih predstavnikov ki so bili na srečanju “opazovalci”. Med njimi je bil tudi Aleksej Puškov, predsednik odbora za zunanje zadeve ruskega parlamenta, Mihail Markelov, predsednik enakega odbora v Svetu federacije, in več guvernerjev iz Rusije. Ukrajinska kriza zato še zdaleč ni končana. Nejasno pa ostaja tudi to, kdo bo sedaj Ukrajini dal tistih 15 – 20 milijard dolarjev, ki bi državo rešili pred bankrotom. Zadnja ponudba EU je bila – 800 milijonov evrov. In »varčevanje.« Bankomati v Ukrajini so prazni. Dobesedno – tudi ruska Sberbanka je že popolnoma ustavila izplačila gotovine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.