MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Družba

Ni časa za igro

Otroštvo postaja vse bolj nadzorovana »dejavnost«

Otroško igrišče v Ljubljani

Otroško igrišče v Ljubljani
© Borut Krajnc

Današnji odrasli se večinoma z nostalgijo spominjajo svojega otroštva. Igranja na ulici, plezanja čez ograje in na drevesa, »rabutanja« sadnih dreves, raziskovanja »prepovedanih« prostorov in njihove transformacije v igralne površine.

Današnji otroci imajo tovrstnih izkušenj vse manj. Njihov prosti čas večinoma zasedajo organizirane dejavnost in elektronske naprave. Čeprav se njihovim staršem toži po mladosti, se jim hkrati zdi, da si otroci dandanes take mladosti ne morejo več privoščiti. »Starši strukturirajo prosti čas otrok v dobri veri, da ne smejo izgubljati časa. Da je treba otroke že zelo zgodaj učiti jezikov, da jih je treba vključiti v najrazličnejše dejavnosti,« opaža dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede. Otrokom je treba, so prepričani, omogočiti vse tisto, česar sami kot otroci niso mogli izkusiti. A zato jim v veliki meri preprečujejo izkušnje, ki so jih sami dobili na pretek.

Prosta igra je eden najpomembnejših dejavnikov v otrokovem razvoju. S tem, ko ima otrok možnost sam ali z vrstniki postavljati pravila, igrati vloge in se prosto gibati v prostoru, se uči družbenih odnosov, spoštovanja pravil, prenašanja porazov, spopadanja s strahom ...

Danes so prosto igro v veliki meri zamenjale organizirane »igrive dejavnosti«. »Med prosto igro in katerimkoli učenjem, četudi ’igrivim’, je bistvena razlika,« pravi psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek s filozofske fakultete. »Prosta igra nima nobenega cilja razen igre same. Četudi organizirane dejavnosti za najmlajše temeljijo na igri, pa so vedno v ozadju neki cilji, ki jih ni določil otrok, temveč odrasli.«

Odrasli otrokom vse bolj odvzemajo popolno svobodo pri razpolaganju z njihovim prostim časom, ker so prepričani, da je nezapolnjeni prosti čas izgubljen. Individualizem in tekmovalnost, ki ju je s seboj prinesel kapitalizem, jih silita v vse zgodnejše ustvarjanje možnosti za otrokovo uspešno karierno pot. »Geslo ’več znaš, več veljaš’ je spremenilo pomen,« ugotavlja Ljubica Marjanovič Umek. »To ni več neko poglobljeno znanje znotraj določenega sistema, temveč nabiranje certifikatov, ki jih otroci začnejo dobivati že zelo zgodaj v različnih dejavnostih.«

Odrasli otrokom vse bolj odvzemajo popolno svobodo pri razpolaganju z njihovim prostim časom, ker so prepričani, da je nezapolnjeni prosti čas izgubljen.

Še en pomemben vidik omejevanja proste zunanje igre otrok je dojemanje njihove varnosti. Svet se zdi danes mnogo nevarnejši, pedofili naj bi prežali na vsakem koraku. Res pa je, da se je količina prometa in parkiranih avtomobilov bistveno povečala in da pri načrtovanju stanovanjskih sosesk velike površine, ki bi bile včasih namenjene za igranje in rekreacijo, danes raje pozidajo z dodatnimi bloki.

Največkrat sicer za pomanjkanje gibanja in zunanjih aktivnosti otrok krivimo tehnologijo, čas, ki ga že od malih nog preživijo pred različnimi zasloni. Ti so na eni strani postali priročen krivec, po drugi strani pa tudi priročen pripomoček za starše. »Zabavna tehnologija je staršem omogočila, da so otroke dobili nazaj z ulice,« pravi Mirjana Ule. »S tem, ko so jih dobili nazaj z ulice, pa se je ustvaril vtis, da je cesta slaba in da so na cesti samo tisti otroci, ki nimajo pozornosti staršev. Padli smo v začaran krog.«

Nova zavezništva

Starševski nadzor se danes vleče globoko v najstništvo. Na fakulteti za družbene vede so zadnja tri leta sodelovali v evropski raziskavi o upravljanju izobraževanja in izobraževalnih prehodov otrok in mladostnikov. In ugotovili so, da so v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami starši izjemno pomemben in močan akter odločanja o izobraževanju. »Za Slovenijo je ob tem značilno, da ta visoki vložek staršev sprejemajo tudi otroci,« pravi Mirjana Ule. »Zaupanje slovenskih otrok v starše je izjemno močno. Staršem ni treba neposredno nadzorovati otrok, jih prepričevati in jim ukazovati. Zdi se, da otroci v veliki meri zaupajo odločitvam staršev in jim prepuščajo iniciativo.« Zaupen odnos med otroci in starši je težko označiti za kaj slabega, saj tako otrok odrašča v varnem in spodbudnem okolju. »Imeti starše za zaveznike je dobro in ti otroci imajo verjetno zelo lepo in srečno otroštvo,« pravi Uletova. »A na ta način so starši do neke mere zavrli gradnjo omrežij, ki so bila še nedavno zelo pomemben socializacijski dejavnik v otroštvu in mladost – vrstnike.« Otroci po novem bolj zaupajo staršem kot vrstnikom. Vrstniki sodelujejo pri zabavnih dejavnostih, ne pomenijo pa več vzornikov, oseb, ki bi se jim prilagajali in jim sledili. »Ni več generacijske izkušnje, kar ogroža oblikovanje generacijske zavesti mladine kot družbene skupine.«

Kot dodaja Uletova, slovenski mladostniki tudi zaradi tega zavezništva s starši najpozneje odidejo živet na svoje. Hkrati pa opozarja, da tako stanje mladim onemogoča ustvarjanje strategij, ki so za nadaljnje življenje nujne. Strategij, ki so jih včasih ustvarjali znotraj vrstniških skupin, znotraj »enajste šole pod mostom«, ko so se morali sami uveljavljati, dobiti tudi kakšno neprijetno izkušnjo. »V družini ima otrok tako rekoč avtomatično posebno mesto. Med vrstniki si mora to mesto šele izboriti. Današnji mladostniki so slabo opremljeni za spopadanje z vsakodnevnimi problemi, ker jim te probleme prevečkrat rešujejo starši.«

Debelejši in počasnejši
Primerjava nekaterih rezultatov testiranj za šolski Športno-vzgojni karton med obdobjema 1989-1992 in 2009-2012

Nove bolezni

Ni ogrožena samo otrokova neodvisnost. Spremembe v strukturi prostega časa in odnosov v družini , ki na podoben način potekajo v večini razvitih držav, lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov ogrozijo tudi zdravje otrok. Ameriški psiholog dr. Peter Gray z univerze Boston College trend upadanja količine proste igre povezuje s hkratnim trendom naraščanja psihopatologije med otroci – povečane pojavnosti depresije, anksioznosti in narcisoidnosti. Kot opaža, so intristične dejavnosti (tiste, ki nas veselijo in si jih izberemo prostovoljno) začele upadati na račun ekstrističnih ciljev (tistih, ki nam jih narekujejo od zunaj). »V šoli si otroci prizadevajo za čim boljše ocene in pohvale, v organiziranih športih si prizadevajo za pohvale in pokale. Vse temeljijo na presoji drugih. V prosti igri pa otroci počno, kar hočejo, učenje in duševni razvoj sta stranska produkta, ne pa zavestno postavljena cilja aktivnosti.« Ta premik k potrebi po zadovoljevanju zunanjih pričakovanj je po Grayevem mnenju idealen recept za povečanje depresije in anksioznosti. Če temu dodamo še upadanje občutka samostojnosti, nadzora nad svojim življenjem, ki je povezan s povečanim nadzorom staršev, je recept še prepričljivejši.

Prosta igra je ob tem po Grayevem mnenju najboljše zdravilo za preprečevanje razvoja narcisoidnosti. »Starši lahko svoje otroke postavljajo na piedestale, učitelji lahko hvalijo in kot odlične ocenjujejo povprečne dosežke, otroci pa v igri ne precenjujejo drug drugega. Med igro otroci ne tolerirajo superiornosti ali zahtev po posebni obravnavi in posebnih pravilih. Taka igra je, po svoji naravi, egalitarna dejavnost.« Ker je igra prostovoljna dejavnost, iz katere lahko vsak kadarkoli izstopi, se morajo, če je nočejo predčasno končati, vsi sodelujoči truditi za zadovoljstvo vseh. »Igra z drugimi je mehanizem, prek katerega narava mlade uči, da niso posebni,« piše Gray. »Tudi tisti, ki morda neko igro obvladajo bolje od drugih, morajo misliti na potrebe in želje drugih enako kot na svoje, sicer jih bodo izključili.« Brez zadostne količine tovrstnih izkušenj, meni Gray, se lahko razvije narcisistična oseba.

Je vse pogostejša hiperaktivnost pri otrocih posledica pomanjkanja priložnosti za prosto igro?

Razvojna motnja, ki je med mladimi daleč najbolj v porastu, pa je tako imenovana hiperaktivnost z motnjo pozornosti. Milijoni otrok po svetu, tudi slovenski, dobivajo redne odmerke zdravil, ki naj bi jim omogočala boljšo koncentracijo in nadzor nad čustvi. »Skozi našo hišo gre na leto približno 2500 otrok in mladostnikov,« pravi psihologinja Mateja Hudoklin iz ljubljanskega Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše. »V vsaj tretjini primerov gre za to diagnozo.« In po njenem mnenju je to neposredno povezano s spremembami v načinu življenja. »Otroci so gibalno manj aktivni, začenši s tem, da se v avtomobilih od majhnega vozijo trdno privezani. Seveda je to za njihovo varnost potrebno, a to kaže na to, da otroke v želji po varnosti gibalno vse bolj omejujemo. Možgani pa potrebujejo tudi tovrstno stimulacijo. In če je ni, jo iščejo.«

Po mnenju psihologa dr. Jaaka Pankseppa z ameriške univerze Washington State, ki je negativne učinke pomanjkanja priložnosti za igro izdatno preučeval na živalih, bi lahko porast hiperaktivnosti pri otrocih nakazoval na »kulturno bolezen, ne pa kakršnokoli biološko motnjo«. Ko otrok dobi diagnozo in zdravila, pade v začaran krog, saj ta zdravila zmanjšujejo igrivost, še opozarja.

Spremembe v načinu življenja pa nimajo negativnega vpliva samo na duševno, temveč tudi na telesno zdravje otrok. Dr. Janko Strel, utemeljitelj in vodja že 27-let trajajočega nacionalnega programa za spremljanje telesne zmogljivosti otrok Športnovzgojni karton, opozarja na skrb zbujajoč padec v zmogljivosti in hkratno povečevanje zamaščenosti. »Povprečen slovenski otrok s seboj nosi od 4 do 5 kilogramov odvečne maščobne mase.« Najbolj pa zbuja skrb, meni Strel, upadanje aerobnih zmogljivosti, ki se kaže v slabšanju rezultatov teka na 600 metrov. V dobrih 20 letih se je namreč povprečen rezultat poslabšal za skoraj 10 sekund. »Ta zmogljivost je kazalec zdravja srčno-žilnega in dihalnega sistema in je pogoj za koncentracijo, za ohranjanje pozornosti, za uspeh v šoli in službi, poleg tega pa je treba biti dovolj ’fit’, če si hočemo po prihodu domov iz službe ali šole še organizirati prosti čas.«

In to je jasna posledica zmanjšanja količine in intenzivnosti gibanja med otroki. »Pred nekaj desetletji je bilo spontanega gibanja med otroki od 4 do 6 ur na dan. In to je bila normalna sestavina bivanja otrok. Danes smo otrokom ulico in travnik vzeli.« Zato potrebujemo nadomestke, organizirane športne dejavnosti, ki pa so časovno mnogo bolj omejene. In ne nazadnje lahko tudi precej drage.

Tek predšolskih otrok na ljubljanskem maratonu

Tek predšolskih otrok na ljubljanskem maratonu
© Uroš Abram

Novo upanje?

Zadrževanje otrok doma lahko vpliva tudi na izrabo prostora. »Če igralnih površin ne uporabljajo družine z otroki, potem te površine prepustimo manj zaželenim družbenim skupinam,« je za Guardian opozoril eden od svetovalcev pri pripravi britanskega programa, ki si prizadeva za porast otroške igre, sir Alan Steer. Ko se to zgodi, se starši še bolj bojijo za svoje otroke, pristojni načrtovalci pa so prej naklonjeni spremembi namembnosti igrišč kot pa gradnji novih. In smo pri novem začaranem krogu.

Britanska vlada je program sprejela leta 2008, vključeval pa je gradnjo 3500 novih igralnih površin in opozorila pristojnim, da mora biti načrtovanje površin za otroke obvezen sestavni del urbanističnega načrtovanja. Direktor nevladne organizacije Play England Adrian Voce je takrat za Guardian komentiral: »Gre za zgodovinski dogodek v mladinski politiki. Država je spoznala, da je eden najbolj učinkovitih ukrepov v prid otrokom preprosto to, da jim zagotovi prostore, kjer se bodo lahko zadrževali.«

Zamisliti pa se bodo morali tudi starši, pravi Peter Gray. »Nekako smo kot družba ugotovili, da moramo otrokom, če jih želimo obvarovali in izobraziti, odvzeti tisto dejavnost, ki jih najbolj osrečuje.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Nina Prešlenkova, ZOOPI Zavod za otrokom in okolju prijazno igro

    Ni časa za igro

    Staš Zgonik je v članku Ni časa za igro zelo nazorno povzel spremembe v prosti igri otrok, ki smo jim predvsem v urbanih sredinah priča v zadnjih dveh desetletjih. Orisal je posledice, ki jih prinaša vse bolj strukturirana in formalizirana otroška igra, kjer cilje določajo odrasli ter obenem narekujejo poti do njihove uresničitve. Več