»Po svoje smo invalidna generacija, ker nismo imeli priložnosti naučiti se delati ter sprejemati odgovornosti v finančnem in delovnem smislu. Smo generacija nemočnih.«

O svoji zadnji pesniški zbirki Davek na dodano vrednost, o usodi poezije v 21. stoletju, o mladi generaciji (pesnikov), o mačehi Evropi, o tem, zakaj je umetnost družbeno pomembna, pa tudi o tem, komu maha v zadnji pesmi iz svoje najnovejše zbirke.
Katja Perat (1988), diplomantka filozofije in primerjalne književnosti in doktorandka na Filozofski fakulteti, je s pesniškima zbirkama Najboljši so padli (2011), ki je bila izbrana za najboljši literarni prvenec, in Davek na dodano vrednost (2014) ter z recenzijami knjig, ki jih piše za Air Beletrino in Poglede, postala prepoznaven glas mlade generacije književnikov. V pesmih kritično obravnava slovensko literarno srenjo, usodo poezije in umetnosti in tudi družbene pojave. Njene pesmi iz prve zbirke so uvrščene v antologijo slovenske poezije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, ki je izšla ta mesec. Nekateri kritiki pravijo, da je v svojih zapisih cinična, vendar – kot je razvidno iz pesmi v zadnji zbirki – verjame v lepoto, ljubezen in solidarnost. Predvsem pa v avtonomijo umetnosti in umetniške besede, saj je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode. Znotraj tega prostora je mogoče reči karkoli, in to možnost je modro izkoristiti«. To pa Peratova artikulirano, jasno in kritično tudi počne.

Na novembrskem predavanju v Novi Gorici v sklopu Zimskih uric literature ste slovensko intelektualno sceno povabili k razpravi o revitalizaciji diskurza o poeziji. V čem je glavna težava?

Zdi se, da je poezija – ali pa morda književnost nasploh – veja človeške dejavnosti, ki je v 21. stoletju izrazito slabo artikulirana. Ni čisto jasno, kaj naj počne v javnem prostoru. Včasih so imeli književniki v slovenskem kulturnem prostoru moralno in javnomnenjsko veljavo in te pozicije so še vedno vajeni, ne znajo pa najti prave vsebinske refleksije, ki bi jo izpolnila. Zato literati, ki se poskušajo pozicionirati kot javnomnenjski voditelji, pogosto učinkujejo, blago rečeno, komično. Pa ne gre za to, da bi bili za razsojanje o svetu bolj od pesnikov poklicani denimo ekonomisti. Vsi in vsak mora imeti možnost opredeljevati se o družbenih problemih in rešitvah zanje. Nekateri tudi z moralnega vidika, če jim le uspe izogniti se moraliziranju. Kajti če nam česa ne manjka, nam ne manjka moraliziranja.