Mi smo Janez Janša!

Privrženci Janeza Janše so še ne tako davno paradirali s transparenti, na katerih je bila fotografija Julije Timošenko, nekdanje ukrajinske premierke, ki je pristala v ječi. Sporočilo je bilo jasno: Janši se godi to, kar se godi Juliji Timošenko! Janez Janša je kot Julija Timošenko! Janez Janša je Julija Timošenko! Potem pa so očitno ugotovili, da primerjava med Janšo in Timošenkovo ni ravno najprimernejša, navsezadnje, Timošenkova je tajkunka najbolj mračne, sumljive in koruptivne sorte. Tisti, ki so pri nas obogateli na način, na kakršnega je obogatela Julija Timošenko, so prav tako v ječi – ali pa na poti tja.

Zato so privrženci Janeza Janše retoriko spremenili. Timošenkovo je na transparentih zamenjal Nelson Mandela. Sporočilo je bilo spet jasno: Janši se godi to, kar se je godilo Nelsonu Mandeli! Janez Janša je kot Nelson Mandela! Janez Janša je Nelson Mandela! Vsekakor, Mandela je primernejši od Timošenkove. Mandela je čist. Čist kot solza Janševih privržencev. Je pa res, da ni sedel zaradi korupcije. Pa je res čist? Hočem reči: je dovolj čist? Ne, tudi Mandela ima očitno težavo – bil je temnopolt. To pa ne pristaja nativistični retoriki Janševih privržencev. Afričan na majici Janševega fena? Nesporazum.

Zato je kardinal Franc Rode, globalno najvišje postavljeni privrženec Janeza Janše, ki je dal skozi vse slovenske domovine, Argentino, Vatikan in Slovenijo, Mandelo hitro dopolnil in nadgradil – Janša je kot Mandela, a tudi kot Gandi. To je bil poziv k spremembi retorike: Janez Janša je Mahatma Gandi! Ko je kardinal Janšo oklical za Gandija, je retroaktivno razveljavil primerjavo med Janšo in Mandelo. Gandi je čist. Pa je res? Nekoč namreč ni bil, vsaj ne v očeh Vatikana. Ko je leta 1931 prišel v Vatikan, ga papež ni hotel sprejeti. Iz različnih razlogov. Nekateri pravijo, da ga ni hotel sprejeti, ker je bil čudno, pomanjkljivo, nespodobno oblečen. Drugi pravijo, da ga ni hotel sprejeti, ker ni hotel užaliti Velike Britanije, »lastnice« Indije. Tretji – recimo Džavaharlal Nehru – pa so rekli, da ga ni hotel sprejeti, ker Vatikan upošteva le svetnike in mahatme svoje jurisdikcije. Toda provatikanski časopisi – recimo Katoliška civilizacija – so kmalu zatem kar sami pojasnili, v čem je težava: Gandi je »indijski nacionalistični agitator«, ki skuša v krščanstvo vnesti hindujske elemente, da bi ga lažje podredil svoji nacionalistični agendi, ki pa je itak »malopridna«. Gandi torej vendarle ni bil čist. Sploh pa: Mahatma Janša? Ne, to se ne sliši dobro. To ne leti. To se preslabo poda »cenzurirani« kitici Zdravljice.

Kar se dogaja, se dogaja zato, ker so Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja.

Zato je Aleš Primc, varuh slovenskih otrok (in po novem tudi Janševih pravic), Rodeta hitro dopolnil in nadgradil, Gandija pa retroaktivno razveljavil: Janšo je razglasil za Lea Messija! Energično, navdušeno, fenovsko. Kaj bi se zgodilo, če bi Messija zaprli tik pred svetovnim prvenstvom v nogometu?! Kar je bil seveda poziv k spremembi retorike. Zapišite si: Janša je Messi! Iskreno rečeno, Messi bi lahko tik pred začetkom svetovnega prvenstva zaradi utaje davkov pristal tudi v ječi (španski javni tožilec ga je prav te dni odvezal krivde in jo raje prenesel na njegovega očeta), poleg tega pa Primčevo sklicevanje na nogomet ni ravno posrečeno, saj se prav pri nogometu spoštujejo vse sodnikove odločitve (»sodnikova je zadnja«), toda Primcu je treba vendarle čestitati, ker je vse tiste primerjave končno pripeljal domov. Messi ni Azijec niti Afričan, ampak Argentinec, vsi Slovenci pa smo po malem Argentinci. Argentina je naša druga domovina. In ko rečeš, da je Janša Messi, je tako, kot bi rekel, da je Messi Janša. So Messija vprašali, ali hoče biti Janez Janša?

Janez Janša je torej na hitro zamenjal kar nekaj identitet. Bil je Julija Timošenko, Nelson Mandela in Mahatma Gandi – zdaj je Leo Messi. In kaj je pri tem najbolj presenetljivo, najbolj čudno in najbolj ironično? Tole: Janez Janša je vse, le Janez Janša ne. Je izgubil identiteto? Se je izgubil? Zdi se, kot da Janeza Janše ni več mogoče točno definirati – definirati ga je mogoče le še s primerjavami, prek drugih ljudi, prek nadomestnikov, prek aluzij, prek metafor. Ali bolje rečeno: zdi se, kot da vsi drugi – Julija Timošenko, Nelson Mandela, Mahatma Gandi, Leo Messi in številni Janševi privrženci, ki dežurajo na Dobu, na spletnih forumih, na tviterju in v blogosferi – postajajo Janez Janša, le sam Janez Janša ne more več postati Janez Janša.

Več ko nas bo, prej bomo na cilju

Zadrega je tako huda, da jo je zaznal tudi Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, ki je 17. junija 2014, na 51. seji mandatno-volilne komisije državnega zbora, v zvezi s predlogom imenovanja novih članov upravnega odbora Prešernovega sklada dejal: »Gre za posebej ciničen predlog, kajti eden od predlaganih kandidatov ali pa kandidatk je oseba, ki nastopa tudi pri projektih umetnikov Janeza Janše, tiste znamenite skupine, ki je povzela ime po našem predsedniku. [...] Da ne boste mislili, da govorim samo na pamet glede kriterijev izpolnjevanja glede kandidatke Teje Reba, ona je sodelovala kot performerka pri projektih Janezov Janše, to že precej časa nazaj, tako da, tudi v tem primeru gre za izrazito politično konotacijo, ki gre v kontekst celotnih nastopov in pristopov, političnih in tudi na drugih ravneh, proti Janezu Janši. Skratka, vi poskušate s temi svojimi predlogi poriniti vse te osebe v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja.«

Tanko kakopak s »projekti umetnikov Janeza Janše« meri na tri umetnike, ki so se pred leti famozno preimenovali v Janeze Janše. Vse so delali, da bi postali Janez Janša. Ko so hodili, so mantrali: Jaz sem Janez Janša, jaz sem Janez Janša, jaz sem Janez Janša! Res so garali. Ko so šli na Triglav, so vso pot mantrali: Jaz sem Janez Janša, jaz sem Janez Janša, jaz sem Janez Janša! Ubijali so se, da bi postali Janez Janša. Včlanili so se v SDS. Hodili so na strankine piknike in športne dneve. Z referati so sodelovali na strankinih kulturnih forumih. Zamenjali so vse osebne dokumente, s potnimi listi vred, ter se tudi uradno preimenovali v Janeze Janše. Na vrata svojih stanovanj so pribili napise: Janez Janša. Podpisovali so se Janez Janša. Drug drugega so klicali Janez. Od prijateljev, znancev, punc, otrok in soprog so pričakovali, da jih kličejo Janez Janša. Eden izmed njih se je na ljubljanskem matičnem uradu celo poročil kot Janez Janša – in njegovi priči sta bila Janez Janša in Janez Janša. Identifikacija z Janezom Janšo terja pač fanatizem.

In trije umetniki, ki so se preimenovali v Janeze Janše, so bili fanatični. Umetnost zahteva fanatizem. Politika tudi. Fenovstvo prav tako. Res fanatičen moraš biti, da postaneš Janez Janša. Ni ti lahko. Trije umetniki so pokazali, kaj vse moraš pretrpeti, da postaneš Janez Janša. Toda biti moraš vztrajen, neupogljiv, dosleden, teflonski – ne smeš se meniti za to, kar govorijo o tebi. Požreti moraš zmerljivke. In o treh umetnikih, ki so postajali Janezi Janše, so govorili vsemogoče. In tudi požreti so morali vsemogoče.

Ljudje, ki so še malo prej zahtevali pravno državo, konec nedotakljivosti politikov in epiloge, zdaj v pravnomočni sodbi vidijo zaroto in konec Slovenije.

Ne, ni jim bilo lahko. Morali so skozi pekel, da bi lahko Janeza Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja. In tu nastopi problem, če ne že kar paradoks: zakaj Jože Tanko potem tako svari pred tremi umetniki, ki so postali Janezi Janše? Zakaj svari pred porivanjem »vseh teh oseb v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja«? Mar ni SDS ves čas počela natanko tega? In lepo prosim: mar natanko tega ne počne zdajle? Mar ne skuša Janeza Janše zriniti prav v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja?

In prav zato, ker so Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja, njegovi privrženci – mi smo Janez Janša! vsi smo Janez Janša! – zdajle ne morejo verjeti, da bi bil lahko kriv. Ker so Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja, njegovi feni trdijo, da je sodba krivična, nezakonita in protiustavna, da je bil obsojen za nekaj, kar ne obstaja in je v celoti izmišljeno, da naj sodbo takoj razveljavijo, da Janša na Dobu ni varen, da Dob vodijo »preverjeni« komunisti, da se ponavlja Roška, da je hujše kot leta 1988, da bi bilo treba zapreti tožilce in sodnike, da gre za montiran proces, da je v Sloveniji konec svobode in demokracije, da živimo v totalitarnem, komunističnem, brezpravnem, protislovenskem režimu. Ker so Janšo zrinili v vse pore, njegovi feni dežurajo na Dobu, prižigajo kresove in ustanavljajo odbore za varstvo pravic Janeza Janše. Marsikaj se dogaja, ker so Janšo zrinili v vse pore: Matevž Krivic dvomi, kardinal Rode pravi, da so Janšo zaprli načrtno in z določenim namenom, vsi berejo, citirajo in nažigajo le ločena mnenja treh ustavnih sodnikov, ločena mnenja treh ustavnikov imajo večjo težo od same sodbe ustavnega sodišča, ustavni sodniki se sklicujejo na pravna mnenja tujcev, ki jih nihče ne pozna, to, da Janšev ustavnik pravi, da je Janša nedolžen, velja za dokaz Janševe nedolžnosti, predsednik Pahor po telefonu mirno kramlja z Janšo, četudi je ta pravnomočno obsojen, politiki, ki oznanjajo ničelno toleranco do korupcije, v predvolilnih TV-soočenjih mirno razpravljajo s politikom, ki je pravnomočno obsojen zaradi korupcije, pri čemer ga gledajo kot feni, mediji vsak Janšev tvit objavijo na naslovnicah ali pa v prvih minutah TV-poročil, sodbo vsi relativizirajo in kimajo, da bi Janša lahko vlado vodil iz zapora, nikomur ni do tega, da bi Janša sedel, ljudi skrbi, da bi zapor Janši škodoval, ljudje, ki so še malo prej zahtevali pravno državo, konec nedotakljivosti politikov in epiloge, pa zdaj v pravnomočni sodbi vidijo zaroto in konec Slovenije. In tako dalje.

Celostna umetnina Janez Janša

To, kar se dogaja, se dogaja zato, ker so Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja. Če Janše ne bi zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja, potem se to zdajle ne bi dogajalo. Nič ne bi pomagalo, še najmanj to, če bi obsojenčev odvetnik rekel, da je njegov klient nedolžen, saj ne poznamo odvetnika, ki bi rekel, da je njegov klient kriv. Če se Janša ne bi zrinil v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja, potem bi zdajle vsi skupaj povsem mirno gledali svetovno prvenstvo v nogometu, pri katerem je sodnikova vedno zadnja in pri katerem morajo vsi živeti s sodniškimi odločitvami, igralci, trenerji, komentatorji in navijači. Ja, vsi se potem prepirajo, žrejo in napenjajo zaradi te ali one sodniške odločitve, toda vsaka sodnikova odločitev je tu dokončna in pravnomočna. Nihče ne teče za sodnikom. Ker so Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja, je Slovenija mutirala v nogometno tekmo, na kateri vsi – igralci, trenerji, komentatorji in navijači – tečejo za sodnikom.

Trije umetniki so se z Janezom Janšo nadidentificirali prav zato, da bi pokazali absurdnost tega, da si Janez Janša, še bolj pa tega, da misliš, da si Janez Janša.

Z eno besedo: ker so Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja, so zdaj vsi Janezi Janše. Vsi so postali Janezi Janše. Kot oni trije umetniki, ki so se preimenovali v Janeze Janše. Namen njihovega umetniškega projekta je bil prav ta: da postanejo Janezi Janše. Ker so Janšo zrinili v vse pore družbenega, civilnega, političnega in kakršnegakoli drugega življenja, Slovenija zdajle izgleda kot umetniški projekt, ki je uspel, ali bolje rečeno – Slovenija izgleda kot celostna umetnina Janez Janša.

Zato je pravzaprav čudno, da Tanko, prvi poslanec SDS, tako benti nad umetniki, ki so se preimenovali v Janeze Janše. Sloveniji so pokazali, kako se to naredi. Sami so postali celostna umetnina Janez Janša, preden je to te dni postala Slovenija. SDS bi jih morala imenovati za svoje častne predsednike. Ne, še bolje: predlagati bi jih morala za Prešernovo nagrado.

Pa vendar obstaja razlika: trije umetniki so se z Janezom Janšo nadidentificirali prav zato, da bi pokazali absurdnost tega, da si Janez Janša, še bolj pa tega, da misliš, da si Janez Janša.