Kritika / Racija 2

zelo za

Umetnost nadaljevanja.

Če smo že ravno pri nadaljevanjih, ki niso ravno zgled dobre prakse (Avioni 2, 22 Jump Street), je prav, da glorificiramo film, ki pokaže, kaj je to umetnost nadaljevanja. Racija 2 je pri nas te dni doživela le eno samo projekcijo – v murskosoboškem Cineplexxu, v okviru 10. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.

In malo verjetno je, da bo doživela še kako projekcijo, hočem reči, na redni spored slovenskih kinematografov je ne bo. Tako kot ni bilo prve, originalne Racije, ki je nekaj festivalskih projekcij doživela le na predlanskem Liffu. Toda Racija 2 je mojstrovina akcijskega filma, ki je nadaljevanje mojstrovine akcijskega filma, kar seveda pomeni, da je imela še toliko težje delo. Če naj uporabim ta izraz: preseči je morala samo sebe. Za razliko od Racije, ki se je odvrtela v eni sami, zapuščeni indonezijski stavbi, se Racija 2 odvrti v džakartskem mafijskem podzemlju, kamor se infiltrira policaj Rama (Iko Uwais), junak prve Racije, ki ga čaka popolna kalvarija, maratonski križev pot, na katerem prejema in zadaja udarce, ki izgledajo kot kristalni rezimeji zgodovine akcijskega filma, kot skrčke umetnosti akcijskega filma, stisnjene v pest, kot sublimacija vsega gibljivega, napetega in kinetičnega, pač vsega, kar filme dela filme. Fu spopadi? Boljših ni. Avtomobilska dirka? Nenadkriljiva. Koreografija? Spektakularna. Kosti? Slišne. Smrti? Strašne. Kri? S stališčem. Korupcija? Ničelna toleranca. Ko se boriš za življenje, ni malih trenutkov. In boj za življenje je v Raciji 2 boj za nadaljevanje, boj za sequel. Umetnost nadaljevanja je umetnost preživetja v svetu, v katerem se ti stalno ponavljajo iste reči, kar je ultimativno nasilje. Težko boste našli film, ki bi si imel z zgodovino filma toliko povedati o prihodnosti filma.