MLADINA Trgovina

Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

22. 8. 2014  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Portret

Petja Zorec, modna oblikovalka

… ki navdih za svoje kolekcije črpa v najintimnejših občutjih

Najprej je naredila analizo, potem pa je šla na teren. V zdravstvenem domu si je sposodila invalidski voziček in prosila mamo, naj sede nanj. Šele takrat se je zavedela, da bo mama pri gibanju nekoč morda res potrebovala pomoč. Ali pa kdo drug od njenih bližnjih. Ali sama.

Verjetno je tudi zaradi tega spoznanja, ki ga ni bilo enostavno sprejeti, k delu pristopila s še toliko več razumevanja. Voziček je premerila po dolgem in počez. Potem je mere prenesla na papir in nato še na poseben vodoodporni material. Nastala je prosojna pelerina, ki je v suhem vremenu videti kot elegantna torba, ob padavinah pa se lahko v le nekaj sekundah razpre in prekrije celoten voziček – z njegovim lastnikom vred.

Ker pelerina ni le uporabna, temveč je tudi videti lepo, kar je pri izdelkih za hendikepirane žal redkost, ji je pred nekaj tedni prinesla zmago na mednarodnem natečaju za modne dodatke, namenjene osebam na vozičku. Žirija jo je celo razglasila za izjemno delo.

Ta izkušnja je pokazala, da ima izreden občutek za osebe s posebnimi potrebami, a ustvarjanja se tudi sicer loteva z veliko posluha za uporabnika. Tudi v njenem primarnem ustvarjalnem področju, modnem oblikovanju, kjer je kljub mladosti že prepoznavno in priznano ime. Na sceno jo je pred tremi leti izstrelila platforma Young@Squat, kamor sta Zoran Garevski in Nataša Peršuh povabila tedaj najperspektivnejše študente modnega oblikovanja. Postali so uigrana ekipa, ki spodbuja drug drugega, se loteva skupnih projektov in se lahko pohvali z nagrado trend. So pa tudi žarek upanja, da se avtorskemu delu pri nas morda vendarle obetajo svetlejši časi.

V delavnici babice in dedka, ki sta delala za radovljiško Almiro, se je že kot deklica smukala med pletilnimi stroji. A bolj kot oblačila so jo tedaj zanimali puhasti kosmi preje, predvsem pa jo je vleklo v šport. Osem let je trenirala plavanje, in to skupaj s Saro Isaković in Anjo Klinar. V višjih razredih osnovne šole je začela risati modne kreacije in potem še šivati oblačila. Seveda si je od takrat želela samo še na srednjo oblikovno šolo, na smer modno oblikovanje. Dokončno se je v modnem oblikovanju našla v drugem letniku študija na NTF. Vse odtlej je to, kot pravi, njeno srce, prva ljubezen.

Ključni razlog za takratno prelomnico je bil gotovo ta, da je njena mentorica postala Peršuhova, ki je v njej prepoznala velik potencial, in ne preseneča, da je, potem ko je opravila še magistrski študij, postala njena asistentka, pravzaprav asistentka pri vseh oblikovalskih predmetih na fakulteti. A ta čas so zaznamovali tudi dogodki, ki so globoko v njej pustili bolečino in žalost. Take dogodke prebolevaš, a verjetno jih nikdar povsem ne preboliš. V njih se lahko tudi povsem izgubiš. Lahko pa, nasprotno, zbereš moč in ta uničujoča čustva iztisneš iz sebe. In točno to je storila. Takrat so začele nastajati njene najlepše in najbolj dovršene kolekcije.

Saj ne, da že prejšnje niso bile takšne, že za diplomsko kolekcijo je med drugim prejela študentsko Prešernovo nagrado in državno nagrado za trajnostni razvoj, pozneje pa še kup drugih nagrad. A sprva je ustvarjala še zelo ženstvena oblačila. Njene novejše kolekcije, od temačne 2205985500000 do zadnje, že bolj barvite z imenom [OKVIR] ali F[R]AME, pa zaznamujejo izključno moški anoraki, suknjiči, tunike, hlače, obleke, krila. Resda imajo uniseks lastnosti, ampak da, tudi obleke in krila dela za moške. Le zakaj bi si namreč komplicirali življenje. Moški so obleke nosili že davno pred izumom hlač.

Njena oblačila tako rušijo stereotipe. Med spoloma, med tem, kaj je primerno za formalne priložnosti in kaj za prosti čas. Zanjo so le – oblačila. Je pa pomembno, da prav vsa, tudi denimo tista, ki jih trenutno ustvarja za Slovenski komorni zbor, delajo za nas in ne proti nam. Stavi na visokotehnološke materiale, predvsem pa želi, da bi v modi poleg estetike zares štela tudi funkcionalnost. To bi morala biti prihodnost modnega oblikovanja.

Svojo prihodnost skuša prav zdaj uhoditi tudi zunaj naših meja. Najprej na Danskem. Gre za prve, drobcene korake, a prepričana je, da ima kaj pokazati. Medtem pa je z mislimi tudi pri številnih drugih projektih. Za začetek bo skušala svojo pelerino spraviti v množično proizvodnjo. Zanimanja je že precej, najpomembnejše pa se ji zdi, da bo hendikepiranim olajšala življenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.