MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

5. 12. 2014  |  Mladina 49  |  Družba

Kri, znoj in solze

Vse več otrok v prizadevanju za športni uspeh ob spodbujanju staršev zanemarja svoje zdravje

»Spominjam se mlade deklice, ki je prišla k nam skupaj s starši in trenerjem in je imela zaradi aktivnega treniranja gimnastike hude težave s komolcem,« razlaga dr. Matej Kastelec, travmatolog iz ljubljanskega Kliničnega centra. »Komolec je bil zaradi očitno preintenzivnega treninga že tako obrabljen, kot da bi šlo za sklep starostnika.« Staršem je zato seveda svetoval, naj začno razmišljati o prekinitvi treninga, če želijo, da se bo hčerka v vsakdanjem življenju gibala brez bolečin. »Takrat pa so se strahotno razjezili, češ kaj si upam.«

Takih primerov, pravi Kastelec, k sreči ni veliko. Vseeno pa kažejo na skrb zbujajočo smer razvoja pri ukvarjanju otrok s športom. »Imamo dve skrajnosti – otroke, ki se ženejo ali pa jih ženejo do nezavesti, na drugi strani pa popolnoma neaktivne. Veliko manj kot včasih je zdrave ’vmesne’ populacije.«

Prehitevanje naravnega razvoja

V Sloveniji lahko, podobno kot v drugih razvitih državah, govorimo o epidemiji otroške debelosti. V zadnjih 20 letih se je delež debelih osnovnošolcev podvojil. Povezava uživanja visoko kalorične hrane in pijač ter pomanjkanja priložnosti za gibanje zaradi spremenjenih življenjskih navad ustvarja vedno nove generacije, ki se bodo morale že zelo zgodaj spoprijeti z izjemno resnimi zdravstvenimi težavami.

Hkrati je vse več otrok že zelo zgodaj vključenih v organizirane športne dejavnosti. Med osnovnošolci naj bi bilo takih več kot dve tretjini. Organizirani šport je postal nadomestek za popoldansko prosto igro na ulici. »Vsekakor je danes med otroki bistveno manj spontane igre in več vključevanja v različne šolske in obšolske športne dejavnosti,« ugotavlja dr. Nataša Bratina z ljubljanske Pediatrične klinike. »In tu se zelo hitro prestopi meja med zabavo in tekmovalnim športom. Menim, da je to plaz, ki ga je nemogoče ustaviti. Ristanc in med dvema ognjema pred blokom sta zgodovina. Otroci prepogosto niso več otroci, temveč le še pomanjšani odrasli.«

Tako gre pri organiziranih prostočasnih dejavnostih, žal, pogosto za razmeroma slab nadomestek proste igre. Intristične cilje, tiste, ki si jih v igri določi otrok sam, pri organiziranih dejavnostih zamenjajo ekstristični, ki jih določijo odrasli, kot so doseganje uspehov na tekmovanjih, pohvale trenerjev, zadovoljstvo (ambicioznih) staršev ter navsezadnje denar in slava v prihodnosti.

Pomembno je tekmovati

Starostna meja na tekmovanjih se pomika navzdol. Udeležba na tekmovanjih postaja sestavni del tako rekoč vsake športne dejavnosti. »Še preden je znala vreči do koša, je domov že prinesla vabilo za vključitev v tekmovanje,« razlaga oče šestletne Sare. Prvošolce že po nekaj treningih, ko še ne obvladajo niti osnov posameznega športa, vabijo k prijavi na tekmovanja. Za katera je treba navadno posebej plačati.

Otroška tekmovanja so tako postala množične prireditve, na katerih večina udeležencev glede na pripravljenost nima kaj iskati in so namenjene zgolj pobiranju kotizacije. Hkrati to pomeni, da so otroci že od mladih nog porinjeni v svet tekmovalnosti.

»Vsi otroci radi tekmujejo. In tekmovalnost znotraj neke igrive dejavnosti ni sporna,« meni športni psiholog Aleš Vičič. »Vendar sposobnost razumnega dojemanja zmag in porazov razvijejo šele v obdobju adolescence. Mlajši si lahko zmage in poraze razlagajo zelo negativno, sploh če na primer sklepajo iz neprimernih in čezmernih odzivov staršev in trenerjev.«

Ogrožen je tudi psihosocialni razvoj, svari dr. Branko Škof s Fakultete za šport. »Če je otrok neprestano izpostavljen tekmovalnim pritiskom, se otroškost izgubi.«

Za to usmeritev sta po njegovem deloma odgovorna globalizacija športa in ponujanje športnih dejavnosti vse mlajšim, za čimer stojijo gospodarske koristi. »Danes imamo olimpijske igre za mlajše od 15 let, v različnih športih potekajo svetovna prvenstva za mlajše od 16 let.« Če je pri 15 letih že prvi vrhunec otrokove športne kariere, je seveda treba začeti trenirati zelo zgodaj. A to je napaka. »Prezgodnje vključevanje otrok v specialne oblike tekmovalnega športa je kontraproduktivno. Bolj zgodaj ko je otrok vključen, večja je verjetnost, da nikoli ne bo postal vrhunski športnik,« je jasen Škof.

Če se otrok prezgodaj specializira za posamezen šport, zanemari razvoj splošnih gibalnih sposobnosti. Takih, kot jih na primer razvije pri spontani prosti igri ali pa vsaj pri veliko različnih športnih dejavnostih.

Hiša brez temeljev

Gibalne veščine današnjih otrok kažejo na skrb zbujajočo smer razvoja, ugotavlja dr. Janko Strel, utemeljitelj Športno-vzgojnega kartona, programa za spremljanje gibalnih sposobnosti šolajočih se otrok. »Opraviti imamo s problemom osnovne telesne pripravljenosti. Če do desetega leta otrok ne razvije ustreznih temeljev koordinacije, ravnotežja in gibljivosti, ima v kasnejšem življenju izjemno majhne možnosti za nadgradnjo teh temeljev.« Na to marsikdo, tudi starši, pozablja. »Prizadevajo si za hitro doseganje dobrih izidov v posameznih športih, namesto da bi najprej uredili temeljne možnosti za učinkovito učenje novih gibalnih struktur.« Za razvoj koordinacije gibanja je, pravi Strel, ključno poskusiti čim več raznovrstnih gibalnih nalog in nadgrajevanja teh nalog. Šele ko otrok osvoji osnove nadzora gibanja, prideta na vrsto razvoj mišične moči in vzdržljivosti.

Ker se to pogosto ne dogaja, otroci neredko izgorijo. »Pri mladih je mogoče uspeh doseči razmeroma hitro, sploh če čas, ki bi moral biti posvečen gradnji baze, porabimo za povečevanje moči in vzdržljivosti. A na dolgi rok je to škodljivo, saj je primanjkljaj v sposobnosti koordinacije gibanja, hitrosti, ravnotežja in gibljivosti kasneje zelo težko nadomestiti.« Neustrezen razvoj mehanizmov nadzora gibanja pa je osnovni razlog za povečano možnost poškodb.

Neučakanost

Neustrezno časovno določen razvoj povzroča velik osip pri ukvarjanju s športom po 14. letu; ta je posledica izgorelosti in nesposobnosti za pričakovano napredovanje, pa tudi povečanega tveganja poškodb. »Zaradi pretirane želje po uspehu in ’izsiljevanja’ pričakovanih izidov se mladi pogosto poškodujejo in s tem prekinjajo proces treninga, neredko poškodb niti ustrezno ne sanirajo, to pa je najkrajša pot do prekinitve treninga in ukvarjanja s športom,« opozarja Strel.

»Najprej zmaga na zmago v kategoriji cicibanov in mlajših deklic ter dečkov, ko je prišel čas vstopa v mladinsko reprezentanco pa pregledi, preiskave, terapije ...« tak primer na spletnem portalu Friko.si, namenjenem plezalcem, opisuje Uršula Novak. »Eden od naših mladih potencialov je žal moral plezalno kariero tudi za vedno zaključiti – in to pri štirinajstih letih!«

Velika večina športnih poškodb pri otrocih je blažja in takšne poškodbe se hitro zacelijo same od sebe. Hujših poškodb, kot so pretresi možganov in zlomi kosti, je razmeroma malo in njihov delež z leti ostaja enak, pravi dr. Matjaž Vogrin, predstojnik Oddelka za ortopedijo v mariborskem Kliničnem centru in predstojnik Inštituta za športno medicino na Medicinski fakulteti v Mariboru. »Opažamo pa, da narašča število preobremenitvenih sindromov, ki ne nastanejo kot posledica enkratnega delovanja večje sile, temveč zaradi dolgotrajne čezmerne obremenitve posameznega dela telesa.« To so na primer stresne frakture, majhni zlomi kosti, ki nastanejo postopoma, ali pa vnetja na stiku med kostjo in tetivo ter odstopanje hrustanca v sklepu.

Za te poškodbe je značilno, da nastanejo postopoma in so na začetku skrite, nato pa se stanje in spremljajoča bolečina postopno slabšata. Več časa ko mine do diagnoze, več časa je potrebnega, da poškodbo pozdravimo. Praviloma velja, pravi Vogrin, da je treba teden trajajoče težave zdraviti štirinajst dni. »Te težave v prvi fazi niso nevarne, če se razvijejo do hujše stopnje, pa lahko vodijo v dolgotrajno rehabilitacijo in negotov izid. Lahko se konča tudi s trajno nesposobnostjo za ukvarjanje s športom in z invalidnostjo.«

S primernim »spoštovanjem« poškodbe je torej mogoče preprečiti dolgotrajnejše zaplete. A to spoštovanje je vse bolj v senci težnje po instantnih športnih uspehih. »Spremenil se je odnos do poškodb, do zdravljenja,« zaskrbljeno ugotavlja dr. Matej Kastelec. »Otrok in staršev pogosto sploh ne zanima, koliko časa bo trajala rehabilitacija in ali bo poškodba povzročila kakšne trajne posledice. Ni posluha za normalen potek zdravljenja. Neprestano bi radi prehitevali. Tako rekoč se je treba pogajati za čas, ko bo poškodovana okončina v mavcu.« In ko mavec odstranijo, je pogosto prvo vprašanje, kdaj bo otrok spet lahko začel trenirati.

Zamudno prehranjevanje

Urniki nekaterih otrok so zelo intenzivni. Tako zelo, da prehranjevanje postane izguba časa. »Otroci neredko na trening pridejo naravnost iz šole,« pravi strokovnjakinja za športno prehrano Helena Okorn. »Ker v šoli ne popijejo dovolj tekočine, so pogosto dehidrirani. Pojedo šolsko kosilo, kolikor ga pač pojedo, a zelo lahko se zgodi, da jedilnik ni primeren glede na nadaljnje aktivnosti in da preprosto nimajo dovolj časa, da bi kosilo v miru pojedli.« Pa tudi če nimamo opravka s takimi skrajnostmi, gredo stvari lahko zelo hitro v napačno smer. Že zaradi intenzivne rasti in hitrejše presnove otroci na kilogram telesne teže pojedo veliko več kot odrasli. Če temu dodamo še redno intenzivno telesno aktivnost, so potrebe zelo velike in ustrezni prehrani je treba nameniti dobršen del časa. Časa, ki ga primanjkuje. Pogosto je tako težava že samo z zadostnim vnosom beljakovin. Otrokom pri neprimerni prehrani hitro začne primanjkovati železa. Pomanjkanje kalcija lahko vpliva na rast kosti. Občutek za žejo je pri otrocih veliko manj izrazit kot pri odraslih in se pogosto pojavi šele, ko je telo že dehidrirano.

»Dogaja se, da prehrana preprosto ne sledi potrebam otrok, ki se intenzivno ukvarjajo s športom,« pravi Helena Okorn. In tega se starši in trenerji veliko premalo zavedajo. »Starši z otroki k meni, žal, večinoma pridejo šele, ko že imajo različne težave in jih k meni napotijo zdravniki.«

V nogometu je ambicioznost trenerjev in staršev že pri zelo mladih igralcih dosegla tako skrb zbujajočo raven, da se je Nogometna zveza lani odločila opustiti tekmovalnost pri mlajših od 12 let.

Zdravstvene težave, ki so posledica neprimernega prehranjevanja, nastajajo počasi. Ker pojedo premalo ali jedo preenolično, da bi zadovoljili energetske potrebe in potrebe po hranilih, lahko sčasoma začnejo zaostajati v rasti in razvoju, zaradi kronične utrujenosti treningov niso zmožni kakovostno izpeljati in se po njih težje regenerirajo. Poveča se tudi tveganje za nastanek poškodb.

V nekaterih športih se stvar še dodatno zaplete, saj je treba loviti ravnotežje med zadostnim vnosom hranil in ohranjanjem želene postave. »Prehranske motnje so med športniki bistveno pogostejše kot pri vrstnikih, ki se s športom ne ukvarjajo tekmovalno,« opozarja Branko Škof. »Mlado dekle ob prehodu v puberteto doživlja velike telesne spremembe. Pridobiva maščobno maso in telesno težo, in če se ukvarja s športom, v katerem so telesne mere ključnega pomena, se lahko hitro začne tekmovanje proti naravi.«

V temi

Glede na množičnost ukvarjanja s športom med mladimi je smešno, kako malo informacij o številnih pasteh je na voljo staršem, ki niso ravno vešči iskanja verodostojnih podatkov po spletu. Kot se je izrazil eden od staršev, s katerimi smo govorili, dobijo starši in otroci od trenerjev in organizatorjev »manj navodil, kot jih dobimo priloženih pri nakupu žarnice«.

Ne samo starši in otroci, vsi skupaj bi potrebovali več informacij, pravi dr. Nataša Bratina. »Težave imamo, ker športni pedagogi včasih še vedno ne vedo, kako usmerjati trening, hkrati pa imamo še zmeraj pediatre, ki takoj, ko slišijo, da se otrok intenzivneje ukvarja s športom, želijo to v strahu za njegovo zdravje prepovedati.«

Mali Messiji

Največ slovenskih otrok se poškoduje pri nogometu. Ne toliko zato, ker bi bilo tveganje za poškodbe pri nogometu večje kot pri drugih športih, temveč preprosto zato, ker gre za šport, ki je med mladimi daleč najbolj razširjen. Kar približno 20 tisoč mladih do 18. leta je vključenih v organizirano nogometno vadbo.

Nogomet se je spremenil, pravi Matjaž Jaklič, vodja tehničnega sektorja pri Nogometni zvezi. Nogometaši morajo biti danes veliko bolje telesno pripravljeni kot včasih. »Morajo biti atleti. Nadarjenost in tehnično znanje nista več dovolj. To pomeni, da so tudi obremenitve na treningih večje, kot so bile včasih.«

Poleg tega otroci vse pogosteje trenirajo na igriščih z umetno travo, ki so zaradi neprimernega vzdrževanja lahko prava gojišča poškodb, poleg tega so umetne trave že tako vajeni, da telo pri prehodu na naravno podlago sploh ni več ustrezno pripravljeno.

Pa tudi ambicioznost trenerjev in staršev je dosegla skrb zbujajočo raven, zaradi česar so se lani v Nogometni zvezi odločili za korenit ukrep. »Trenerji so strokovnost prepogosto želeli dokazovati z izidi na tekmah. Izvajali so pritisk na igralce na igrišču, da bi z zmago dokazali sposobnost. Hkrati pa so na otroke pritisk izvajali še starši na tribunah, pogosto celo na ’ne dovolj dobre’ soigralce svojih otrok.«

Zato se je Nogometna zveza odločila, da do vključno 11. leta starosti opusti tekmovalnost. »Pritiski so bili preprosto preveliki,« pravi Jaklič. Otroci po novem še vedno igrajo na tekmah, tekma se še vedno konča z nekim izidom, a ta ni nikjer zapisan in od njega ni nič odvisno. »Uspelo nam je precej zmanjšati pritisk na igralce, predvsem na tiste ’najslabše’, ki so prej pogosto obupali in opustili ukvarjanje s športom. Podatkov, kako ta sprememba vpliva na poškodbe, nimam, bi pa rekel, da verjetno vpliva na znižanje stopnje agresivnosti.«

Drevesna nostalgija

Natančnih podatkov o številu in resnosti športnih poškodb med mladimi ni. Po podatkih iz lanskega poročila Nacionalnega inštituta za javno zdravje je sicer športnih poškodb kar 30–40 odstotkov vseh v bolnišnici zdravljenih poškodb mladih, ki so nastale doma in v prostem času, »zato jih že lahko obravnavamo kot porajajoči se problem mladih na področju javnega zdravja«.

Po mnenju dr. Janka Strela je poškodb danes vsekakor več kot včasih. »Pa ne samo pri športu, tudi v vsakdanjem življenju, ker je pač gibalna sposobnost otrok bolj omejena. Poškodb zaradi padca z dreves ni več, ker otroci tega preprosto ne počno več. Nadomestile so jih povsem trivialne poškodbe, kot so padci po stopnicah, ki jih je mogoče pripisati slabši koordinaciji.«

Trditev, da plezanja po drevesih ni več, ni izmišljena. Iz prve roke jo lahko potrdi tudi dr. Matej Kastelic. »Pred 20 leti, ko sem začel specializacijo na travmatologiji, so bile poškodbe otrok zaradi padca z drevesa nekaj vsakdanjega. Poškodbe komolcev so na primer večinoma nastale tako. Tega danes skoraj ne vidim več.«

To, da se otroci ukvarjajo s športom, je brez dvoma dobro in lahko pozitivno vpliva ne samo na njihovo telesno spretnost, temveč tudi na socialne veščine. A takrat, ko začnemo z nostalgijo gledati na padce z drevesa, se je morda vendarle smiselno zamisliti nad odnosom do zdravega življenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.