Srečno 2015 / Zgodba o neuspehu

Usedemo se v avto, velik, varen, kupila sva ga novega. Pred nami je lepa rumena hiša z belimi polkni, s keramičnim petelinom na strehi in s češnjo, ki cveti zadaj na vrtu. Dobro, ne cveti zdaj, ampak ne morem napisati, da je romantično zasnežena, če ni snega. Češnja je, ko ji letni čas in vremenske razmere to dopuščajo, resnično pravljična. Pod drevesom je gugalnica, na travniku trampolin. Nedaleč od hiše gozd. V vzvratnem ogledalu vidim dva lepa otroka, črnega in belega, v sodobnih ultravarnih avtosedežih; poslušata otroški CD in ploskata. Midva se z nasmeškom spogledava. Gremo v živalski vrt. Popolno zrežirano življenje. Kot v filmu. Še lepše kot v filmu, kot v reklami. In ravno ko se vživimo v filmski prizor z glasbeno podlago Mačka Murija, nas v resničnost prikliče pisk. Brez bencina smo. Ta naša krava od velikega avta je sicer varna, vendar žre ogromno. Začneva se prepirati, na kateri kartici je še dovolj denarja, da napolniva rezervoar. Ne rezervoar, nekaj litrov, da pridemo do živalskega vrta in nazaj. Panično preštevam kovance. Ne upam si tvegati, da mi na bencinski črpalki zavrnejo transakcijo, ko bo bencin že natočen. V denarnicah, žepih in po predalih v avtomobilu napraskava 13 evrov. Dobro, do živalskega vrta bo. Pa še za smokije ostane. Še sreča, da nam je Dedek Mraz prinesel letne vstopnice. Vžgem avto. Glasbo navijem bolj na glas. Film se nadaljuje. Vsaj do jutri. Potem bomo pa že videli, kako naprej. Jutri, o tem bova razmišljala jutri.