Kritika / G. Turner

zelo za

Delo.

“Ali sončni zahod slikate drugače kot sončni vzhod,” vpraša neka fina gospa J.M.W. Turnerja (Timothy Spall), angleškega slikarskega genija. “Seveda, gospa,” ji odvrne: “Enkrat gre sonce gor, drugič pa dol.” Gospa nima pojma o slikarstvu in umetnosti, ima pa denar, s katerim Turnerjeva platna kupuje – Turner, “slikar svetlobe”, mora svoje umetnine prodajati takim, kot je ona. Takim, ki imajo denar. In takih ni prav dosti.

Če hoče torej preživeti (in slikati, ustvarjati, potovati, raziskovati, skicirati, iskati objekte in motive, krajine, mline na veter, bordele in obale itd.), mora svojo umetnost prodajati tistim, ki je ne razumejo. Zdi se, kot da je denar edini, ki razume umetnost. In G. Turner kaže prav to: kako nerazumljena je umetnost. Galerija izgleda kot kombinacija tržnice in delavnice, a tudi Turner umetnost razume kot delo. In tu je morda ključ njegove genialnosti. Turner – groteskno neutruden, strašno odločen, pošastno discipliniran, stahanovski, brutalni tekmec industrijske revolucije – je prodajal eliti, da bi si lahko privoščil čim več samote, za ateljejskega asistenta je imel kar svojega očeta, lepil se je na starejše gospe in vdove, za svoji hčeri je trdil, da nista njegovi, namesto na hčerin pogreb je šel slikat, s tem, da bi ljudstvu dokazoval, da je “ljudski”, pa ni izgubljal časa: delal je vse, da bi lahko čim več delal. Ja, veliko je moral delati, da bi izgledal originalno in genialno. In ja, umetnost ni brezmadežno spočeta. Silnejša ko postaja industrijska revolucija, abstraktnejša postajajo Turnerjeva platna, tako da se zdi, kot da skuša umetnost kar direktno preleviti v ultimativno abstrakcijo – denar.

(Kinodvor)