Rusija: konec dobav plina preko Ukrajine

Rusija se je odločila, da v prihodnje ne bo več dobavljala plina evropskim državam preko Ukrajine. EU, ki je onemogočila projekt Južni tok, bo morala, če želi ruski plin, sama zgraditi svoj plinovod od turško-grške meje.

Ukrajinska kriza se - v za Evropo precej nerodnem trenutku - znova bliža nevarni zaostritvi. Potem ko je prišlo do intenziviranja bojev med separatističnimi in vladnimi silami za letališče v Donecku, med katerimi so ukrajinske sile na ozemlje upornikov izstrelile velike količine izstrelkov, med njimi tudi težke rakete Točka-U, je ruski predsednik Vladimir Putin od ruskega državnega podjetja Gazprom zahteval, da prekine pošiljanje plina skozi Ukrajino. To naj bi se zgodilo že prejšnjo sredo, ko so bili mediji zavzeti z nenadnim skokom švicarskega franka. Rusija naj bi že zaprla dotok plina šestim državam EU, predvsem zaradi ukrajinskega nezakonitega »prevzemanja« plina iz tranzitnega sistema. Evropski komisar za energetiko Maroš Šefčovič je bil ob obisku v Moskvi, kjer je izvedel za neprijetno novico, »zelo presenečen« in je dejal, da v EU »ne delamo tako« ter da je prepričan, da bi »lahko našli boljšo rešitev«. Evropska unija naj bi že sporočila, da je takšno ravnanje Rusije »nesprejemljivo«, vendar kakšnih drugih posebnih ukrepov ni sprejela.

Sistem plinovodov, ki gre skozi Ukrajino, služi transportu do 60 odstotkov (leta 2014 47 odstotkov) evropskega plina iz Rusije. Iz Grčije, Bolgarije, Makedonije, Romunije in Turčije so medtem že prišla potrdila, da se je ruski dotok plina ustavil. To je včeraj potrdila tudi Ukrajina. Bloomberg citira Valentina Zemljanskega iz ukrajinskega podjetja Naftogaz, ki je dejal, da so Rusi »brez pojasnila v 24 urah zmanjšali dostavo plina na 92 milijonov kubičnih metrov v primerjavi z obljubljenimi 221 milijonov kubičnih metrov plina«. Na Hrvaškem so takoj zatem zmanjšali dobavo plina industriji, medtem ko je Bolgarija sporočila, da ima plina samo še za nekaj dni in da je situacija pri njih že »krizna«.

Ukrep Rusije pomeni tudi odgovor na izsiljeno odpoved gradnje »Južnega toka«, ko je zaradi neprestanih pritiskov Evropske komisije in trditev, da plinovod krši evropska pravila iz »tretjega energetskega paketa« (kljub temu, da so bile pogodbe o Južnem toku podpisane pred uveljavitvijo te evropske zakonodaje) Rusija preprosto odpovedala projekt ter napovedala, da bo enako količino plina namesto po Južnem toku raje pošiljala v Turčijo, kjer bo ob sami grško-turški meji zgrajeno tudi veliko skladišče plina. Od tu naprej pa bo morala Evropa - v kolikor ima pač interes - sama poskrbeti za svoje plinovode, zgrajene po »evropskih pravilih«, v kolikor bo želela uvažati ruski plin. Seveda pa tega ni mogoče narediti preko noči. Ruski minister za energijo Aleksander Novak je bil zelo jasen: »Odločitev je bila sprejeta. Diverzificirali bomo tako, da bomo odstranili tveganje, ki ga, tudi za evropske potrošnike, prinašajo nezanesljive države, ki so povzročale težave že v prejšnjih letih. Evropske partnerje smo obvestili o odločitvi in sedaj je na njih, da vzpostavijo primerno infrastrukturo od turško-grške meje naprej,« je dejal direktor Gazproma Aleksej Miller. Toda takšen projekt zahteva dolga leta za izvedbo - medtem pa bo jugovzhodna Evropa ostala brez plina, kar bo prizadelo velik del industrije, pa tudi zasebne uporabnike. Gazprom namerava v prihodnje pošiljati 63 milijonov kubičnih metrov plina letno (enako količino naj bi transportiral Južni tok) preko plinovoda po dnu Črnega morja do Turčije, kar naj bi v popolnosti nadomestilo tudi transport plina preko Ukrajine.

Ukrajinski plinovodi, v katerih ima visoko mesto tudi sin ameriškega podpredsednika Joeja Bidna, so s to odločitvijo izgubili svoj pomen. S tem pa je največ izgubila tudi Evropa. Evropski »blef«, s katerim je EU pritisnila na Rusijo, da se je ta odpovedala Južnemu toku in katerega namen je bil, da Rusija plin še naprej pošilja preko Ukrajine in tako pomaga državi, ki se je večinoma postavila na stran zahoda in proti ruski manjšini na vzhodu države, se je tako razpočil kot milni mehurček. Ne le, da bo južna in osrednja Evropa s tem ostala brez lastnega dostopa do plina in bo odvisna od plina iz Nemčije in drugih severnih držav Evrope, pač pa bo tudi Ukrajina ostala brez rednih dohodkov v višini 1,7 milijarde dolarjev na podlagi tranzita plina. Ukrajini bo ostala v posesti tudi vsa, odslej ničvredna plinska infrastruktura. Ne samo to, države EU, ki niso dopustile, da bi bil Gazprom lastnik plinovoda skozi evropske države, ima sedaj vso možnost, da lastništvo uredi po lastnih, »evropskih« pravilih, vendar da v ta namen tudi odveže mošnjiček in plača za postavitev plinovoda.

In le kdo bo dal denar za to, da bi zgradili nov plinovod od Grčije do Makedonije, Srbije, Madžarske in Slovenije? Ker tujih investitorjev očitno ne bo, bodo morale države EU same zbrati denar za veliko investicijo ali pa bodo še naprej odvisne od premajhnih količin plina, ki bo prihajal v Evropo preko drugih plinovodov, na primer Družbe ali Severnega toka. Namesto, da bi bil Gazprom lastnik plinovodov v jugovzhodni Evropi - in bi na ta način sam utrpel še večjo škodo, če bi prenehal pošiljati plin - bodo po novem vso drago infrastrukturo za še neobstoječi projekt morale zgraditi same evropske države. Rusija pa bo imela še naprej enak »monopol«, kot ga ima sedaj - da preprosto zapre ali odpre plinsko pipo. Vendar bo po novem scenariju, ki so ga omogočili pametni evrokrati, to lahko naredila še bistveno lažje in z manj posledicami, saj bodo nerentabilni plinovodi problem evropskih držav in ne Rusije. Vse skupaj je tudi drag povračilni udarec Bolgariji, Madžarski, Sloveniji, Avstriji in drugim državam znotraj EU, pa tudi Srbiji, ki v pogovorih s komisijo niso uspele doseči kompromisa, ki bi omogočil izgradnjo »Južnega toka«. S tem bo na izgubi tudi Slovenija, ki iz Rusije dobiva okoli 52 odstotkov plina. Ko je Putin napovedal, da je Južni tok odpovedan, so se v ameriških medijih pojavili številni komentarji o tem, kako je to prava odločitev in kako je Vladimir Putin prvič doživel svoj »poraz«. Sedaj, ko je Rusija odgovorila na svoj način, se seveda zastavlja vprašanje, ali bodo ZDA, ki so EU potisnile v tako nezavidljiv položaj, Evropi morda nadomestile njeno izgubo poceni plinskih virov? In le kako - z ameriškim plinovodom iz ZDA preko Atlantika? Z dragimi pošiljkami utekočinjenega plina, za katerega še nekaj let tudi ameriška pristanišča ne bodo pripravljena?

EU nima veliko možnosti za odgovor na to rusko potezo, saj je s svojo politiko sankcij že izčrpala možnosti ekonomskega pritiska. Evropskim komisarjem, ki so z neumno in kratkovidno politiko do Rusije Evropo spravili v pat pozicijo, pa se lahko vsi skupaj zahvalimo za negotovo prihodnost in dodatne gospodarske posledice, ki jih bodo vse evropske države trpele zaradi povsem nepotrebnega konflikta z Rusijo.

Pri tem je še posebej zanimiva vloga Turčije, ki ima predvsem do Sirije drugačne poglede kot Rusija in je bila v tem pogledu z Rusijo celo v sporu. Toda turški predsednik Erdogan ima že nekaj let zelo slabe odnose tudi z ZDA (v Evropi pa je Turčija postala »večni kandidat za članstvo«) do te mere, da Turčija, ki je sicer članica zveze NATO, ni dovolila uporabe svojih letališč za napade proti Islamski državi. Ob nedavnih napadih v Franciji je turški predsednik celo izjavil, da je zahod »organiziral« teroristične napade v Parizu prejšnji teden.

K boljšim odnosom pa zagotovo ni pomagal molk Angele Merkel ob nedavni izjavi predsednika ukrajinske vlade Arsenija Jacenjuka za nemško postajo ARD, da se »vsi še dobro spominjamo sovjetskega napada na Ukrajino in Nemčijo«, pri tem pa je opisoval čas druge svetovne vojne. Čeprav je splošno znano dejstvo, da je prav nacistična Nemčija z operacijo Barbarossa 22. junija leta 1941 napadla Sovjetsko zvezo (in Ukrajino kot njen del), je ukrajinski predsednik vlade zgodovinska dejstva postavil na glavo in Sovjetsko zvezo predstavil kot napadalko na nacistično Nemčijo ter Ukrajino. Rusija je po diplomatskih kanalih zahtevala, da se Nemčija na to potvarjanje odzove, v odgovor pa so dobili pojasnilo, da Nemčija spoštuje »pravico ukrajinskega predsednika vlade do svobode izražanja«.