»Novinarji smo soodgovorni za situacijo, v kateri je Slovenija. Ker smo vsi pihali v isti rog. Ker smo gledali stran, ko so nam pobrali pol državnega bogastva. Nekateri so takšna dejanja celo podpirali.«

Ljerka Bizilj je najprej študirala primerjalno književnost, a je kar hitro, kot pravi, umaknila knjige in namesto njih v stanovanje postavila televizijo. Na televiziji je prvič delala leta 1973, šest let pozneje se je zaposlila. Takoj po osamosvojitvi je za nekaj časa medije zapustila in odšla v politiko; ker pa ni bila uspešna, se je na televizijo počasi vrnila. »Svet politike ni zame,« je dejala. Nedavno je postala direktorica Televizije Slovenije, otepa se političnih oznak, pravi, da jo zanima strokovnost. V novinarstvo bi rada vrnila znanje, poglobljeni pogled, pomembne teme in privlačne zgodbe.

Pot, po kateri ste postali direktorica televizije, je nenavadna. Najprej ste kandidirali za mesto generalnega direktorja, niste bili izvoljeni, zmagala je kasneje odpoklicana Nataša Pirc Musar, potem pa je v drugo zmagal Marko Filli, ki vas je jeseni predlagal za direktorico televizije. V enem izmed vmesnih glasovanj ste dobili celo nič glasov. Vse skupaj mi diši po dogovorjeni poroki. Se motim?

Sami veste, kako dolgo sem na televiziji – da sem vse svoje življenje namenila stroki. Nič drugega me ne zanima, ne zanima me, kdo je kaj rekel, ne zanimajo me govorice o tem, čigava naj bi bila. Vse to gre mimo mene.