Rusija sklenila vojaški sporazum z Iranom

Odmrznjena prodaja raket S-300 in S-400 Iranu bo zelo otežila kakršnekoli napade Izraela ali ZDA na Iran, medsebojna rusko-iranska uporaba pristanišč pa raven konflikta z zahodom dviga na še višjo raven.

Ohladitev med evropskimi državami in ZDA na eni ter Rusijo na drugi strani poleg ekonomskega nazadovanja za vse strani v sporu prinaša tudi nekatere nove geopolitične spremembe. Zadnja med njimi je podpis sporazuma o vojaškem sodelovanju med Iranom in Rusijo, ki sta ga v torek v Teheranu podpisala ruski obrambni minister Sergej Šojgu in iranski minister Hossein Dehkan. Iransko obrambno ministrstvo je ob tem sporočilo, da sta se državi odločili »rešiti problem z raketami S-300«, medtem ko je polkovnik ruske vojske Leonid Ivašov poudaril, da »je bil narejen korak naprej pri sodelovanju gospodarstev in obrambnem sodelovanju, predvsem pri takšnih obrambnih sistemih, kot so S-300 in S-400« in dodal, da jih bodo »verjetno izvozili«. S tem naj bi se končal spor, ki traja že od leta 2007, ko je bil podpisan sporazum o prodaji teh visoko zmogljivih protiletalskih sistemov Iranu, ki pa je bil s strani Rusije suspendiran zaradi tega, ker naj bi bile rakete - tako je sklenil tedanji predsednik Rusije Medvedjev - zaradi sankcij Varnostnega sveta OZN na seznamu za izvoz prepovedanega blaga. Zanimivo je, da so vsi ti zadržki zaradi spremenjenega položaja v svetu nenadoma postali povsem nepomembni, kar je sicer Iran trdil že od začetka spora.

S tem bo prodaja raket, zaradi katere je Iran od Rusije pred mednarodno arbitražo v Ženevi zahteval štiri milijarde dolarjev odškodnine, vendarle mogoča. In to kljub temu, da se režim sankcij proti Iranu sploh ni spremenil. Kar je dokaz, da je šlo tako pri »zamrznitvi« kot tudi pri nepričakovani »odmrznitvi« prodaje za povsem politično odločitev, kot smo ocenjevali že v času, ko je do prve »zamrznitve« sploh prišlo. Sporazum med Iranom in Rusijo je bil podpisan že pred osmimi leti, 26. februarja leta 2007, toda Rusija je izročitev sistemov povezala na nekatere koncesije s strani ZDA, ves čas pa je bila tudi pod pritiskom Izraela, ki je enako kot ameriška vlada pritiskal, da naj raket ne proda. V Izraelu so bili zaradi nameravane prodaje raket S-300 Iranu in Siriji tako vznemirjeni, da so v Moskvo poslali že več odposlancev z nalogo, da prepričajo Kremelj, naj odstopi od tega načrta. Rusija je na te zahteve pogosto pristajala in pri pogajanjih z Iranom upoštevala tudi interese ZDA oziroma Izraela, vse do sedanjega razpleta sirske in ukrajinske krize, ko se je sama znašla pod zahodnimi sankcijami. Ugovor ZDA in zahoda zoper prodajo teh raket doslej je bila trditev, da bi s temi raketami Iran postal preveč »odporen« na grožnje z vojaškim posredovanjem, to pa bi ogrožalo diplomatske napore in pritiske, da naj se Iran odreče jedrskemu vojaškemu programu in dovoli strog nadzor nad jedrsko tehnologijo. Pogajanja o tem z Iranom so prav sedaj v sklepni fazi, pri čemer se Bela hiša nagiba h kompromisu s Teheranom, vendar ob tem nima podpore ameriškega kongresa, v katerem prevladujejo republikanci.

S–300 je sicer ruski izdelek iz časov Sovjetske zveze (v uporabi je od leta 1979), vendar še zmeraj ostaja eden od najbolj naprednih protiletalskih sistemov na svetu. Boljši od njega je le podoben ruski sistem S-400 (SA-21, “Triumf”), ki je že nameščen v okolici Moskve in nekaterih drugih ruskih mest, Rusija pa razvija tudi sistem S-500, ki naj bi bil zmožen sestreljevati objekte v vesolju. Njihovi radarji delujejo v »elektromagnetni tišini«, uspešnost zadetkov proti manevrirnim raketam pa naj bi bila med 80 in 98 odstotki. En sam radar lahko hkrati vodi dvanajst izstrelkov in spremlja sto tarč ter jih napade 12. Letala pa pred temi vrstami raket niso varna niti na višini 27 kilometrov. Piloti NATO so bili sicer ob dosedanjih intervencijah navajeni »varno« (in ne vedno natančno) bombardirati z višin nad osem kilometrov, pred raketami S-300 in še bolj S-400 pa bi bilo v primeru izvajanja »humanitarnih intervencij« v enostranski režiji zveze NATO to povsem nemogoče.

Nobeno naključje tudi ni, da do »odmrznitve« prodaje raket Iranu prihaja v trenutku, ko EU in ZDA izvajata politiko sankcij tako proti Rusiji kot tudi proti Iranu. Iran, Rusija, Kitajska in tudi druge države skupine BRICS imajo istočasno sorodne interese in poglede tako glede reševanja krize v Siriji, Ukrajini kot tudi glede drugih konfliktnih žarišč sveta. Izraelski mediji ob tem ugotavljajo, da sta s to potezo Rusija in Iran v »šeststranskih pogovorih« o iranskem jedrskem programu zavzela mesti na isti strani diplomatske mize ter da je Rusija očitno pričela »zapirati izhode«, ki bi ji omogočili hitro reševanje sporov z EU. Pred nekaj dnevi je na primer Rusija napovedala, da bo do konca leta 2017 popolnoma zaprla pretok plina preko Ukrajine, kar je zelo jasen ruski odgovor na evropski suspenz »Južnega toka«. Jugovzhodna Evropa bo tako odslej ruski plin lahko dobivala po bližnji poti le v primeru, če si bo sama zgradila drage plinovode od turške meje proti severu. Pred petimi meseci je Rusija podpisala tudi 3,5 milijarde vreden vojaški sporazum z Egiptom, ki ga financira egiptovska zaveznica Savdska Aravija. Torej tista država, ki istočasno z diktiranjem nizkih cen nafte v tem trenutku najbolj spodkopava državni proračun Rusije. Vendar so s tem prikrajšane tudi ZDA, saj je egiptovsko-ruski sporazum skoraj v popolnosti zaprl egiptovski trg za ameriško orožje, kljub dejstvu, da ZDA vsako leto Egipt oskrbijo z več milijardami dolarjev finančne pomoči zaradi ohranjanja miru z Izraelom.

S sporazumom z Iranom je Rusija postala največji dobavitelj orožja za Iran, sporazum pa naj bi odprl vrata tudi za prodajo bolj sofisticiranih raketnih sistemov S-400 tej državi. Preprosto povedano to pomeni, da bodo zelo priljubljene zračne intervencije in nekaznovano bombardiranje ciljev iz višin, kar je bila običajna taktika vseh intervencij zveze NATO izven področja držav članic v zadnjih dveh desetletjih, v primeru Irana, pa tudi Sirije, postale nemogoče, ali pa bodo povezane z zelo visoko ceno. Iranski obrambni minister Hossein Dehghan je bil zelo jasen: »Iran in Rusija sta se sposobni soočiti z ekspanzionističnimi intervencijami in pohlepom ZDA s pomočjo svojega sodelovanja, s sinergijo in aktiviranjem strateških potencialnih kapacitet.« Sodelovanje naj bi obsegalo protiteroristične operacije, izmenjave osebja zaradi šolanja in medsebojno uporabo pristanišč. Glede na nevarnost, da v primeru napada Iran zapre Hormuško ožino, je s tem odprta tudi pot k zelo nevarni situaciji, ko bi se ZDA v primeru intervencije zoper Iran zaradi zaprtja Hormuške ožine v iranskih pristaniščih soočile z ruskimi ladjami, ki bi bile pripravljene na obrambo iranskih pristanišč. Rusija in Iran pa že sedaj, ob nasprotovanju ZDA, sodelujeta tudi pri podpori Siriji. Rusko-iransko sodelovanje bo ZDA zagotovo tudi preprečilo, da od Irana zahteva in dobi še kakšne nove koncesije v zvezi z iranskim jedrskim programom. Naslednji rok za dogovor je 30. junija letos. Posledice še pred letom dni povsem »lokalne« in »evropske« ukrajinske krize so zato že v tem trenutku zelo globalne.