Igor Mekina

 |  Ekonomija

Veš, Nemčija, svoj dolg?

Če bi države podpisnice londonskega sporazuma - vključno s Slovenijo - od Nemčije zahtevale to, kar Nemčija danes zahteva od držav evropske »periferije«, potem nemškega gospodarskega čudeža nikoli ne bi bilo, nemški delavci pa bi bili poceni delovna sila v državah zmagovite antifašistične koalicije.

Takoj po zmagi Sirize v Grčiji in zaprisegi novega predsednika grške vlade Aleksisa Ciprasa se je v dobrem delu medijev v severni in srednji Evropi pričela ponavljati znana, enostranska zgodba o lenih, prezadolženih Grkih, ki želijo z odpisom dolgov le živeti na račun »pridnega severa« in seveda predvsem na račun Nemčije. Zgodovina pa nas menda uči, da so na severu Evrope modrooki in pridni delavci, ki si nikakor ne želijo z denarjem iz svojih lastnih žepov pomagati lenim, egejskim, sredozemskim, bizantinskim in predvsem balkanskim Grkom. Nekateri opozarjajo tudi na izjavo magnata Warrena Buffetta, da »nikoli ne vidiš samo enega žužka« oziroma na nevarnost, da po grški poti odpisa dolgov kmalu kreneta tudi Italija in Španija.

Grška kriza ima svoje korenine res v napačni politiki grške vlade, v prevelikem zadolževanju in kršenju številnih evropskih predpisov. Vendar je to samo ena stran zgodbe. Da se je vse to na evropski periferiji sploh lahko zgodilo, so poskrbele tudi sistemske napake uvedbe evra, na podlagi katerih so svoje dobičke pridobivale tudi bogate države iz »evropskega središča« in iz severne Evrope. Ko se je oktobra leta 2008 začela grška kriza, je bila Grčija ob tem soočena z zahtevami po ostrem varčevanju, za katerega pa je že danes jasno - in na to so opozarjali vodilni svetovni ekonomisti - da bodo prinesli več škode kot koristi. Krediti v evrih so se nenadoma pocenili, EU pa posojanje zasebnim subjektom ni posebej nadzorovala. Ker je bilo obenem neposredno zadolževanje nacionalnih bank pri Evropski centralni banki (ECB) nemogoče, so si velike zasebne, predvsem francoske in nemške banke izposojale poceni denar pri ECB po enoodstotni obrestni meri in ga z oderuškim pribitkom petih ali sedmih odstotkov posojale naprej grškim posojilojemalcem.

Grčija je ob tem s svojimi potvorjenimi bilancami in pretiranim zadolževanjem tudi sama naredila veliko napak, na podlagi katerih naj bi padla v dolžniško past. Toda primeri Portugalske, Španije in nadvse zglednega »keltskega tigra« Irske kažejo, da je bila težava pri uvedbi evra sistemska. Tudi v državah, ki so bile zelo »disciplinirane in urejene«, kot to zahtevajo evropska pravila, je namreč uvedba evra vplivala na poglobitev krize. Poceni krediti so na Irskem in v Španiji privedli do izgradnje danes številnih praznih stanovanj. Ob tem pa so države severne Evrope lepo napredovale - nemško gospodarstvo je prav tedaj, ko so se grške družine pričele utapljati v nesreči in dolgovih, doživelo neverjetno rast in trgovinske presežke, »trojka« pa je poskrbela, da se je z oderuškimi obrestmi posojen denar lepo vračal v njihove banke. To pa po mnenju mnogih ekonomistov vsekakor pomeni resen, ne samo ekonomski, pač pa tudi etični problem za Nemčijo in Evropo, saj Nemčija s tem krši »nenapisana pravila« v monetarni uniji. Ali, kot piše Yiannis Kitromilides, »zadrževanje plač zaradi konkurenčnosti in doseganja izvozne rasti ima svoj smisel izven monetarne unije, ne pa znotraj nje. To ni samo slaba ekonomija, to je tudi slaba etika. Dosegati velike trgovinske presežke in zavračati poskuse, da se zmanjšajo, pomeni kršitev pravil v monetarni uniji. Nemčija je kovala dobičke zaradi napak monetarne unije, vendar zavrača sodelovanje v procesu popravljanja, ki bi zmanjšal obseg njenega gospodarstva. Prav tako izvaja obstrukcijo ECB, ki želi sprejeti ukrepe za boj proti deflaciji, zaradi katere je dinamika dolga na periferiji še težja. 

Grčija je bila tako prisiljena izvesti obsežen program odpuščanja v javni upravi, narediti reze v socialnih izdatkih ter privatizirati številna državna podjetja. Novi davki so ob tem najbolj udarili prav po delavcih in brezposelnih. Denar iz posojil pa je takoj zapuščal državo le zato, da bi bili poplačani tuji posojilodajalci. Zagovorniki varčevanja so trdili, da bo z nižjimi plačami Grčija postala konkurenčnejša, vendar se to ni zgodilo. Posojila so si sledila drugo za drugim, Grčija pa se je znašla v uničujoči depresiji. Na ulicah je pristalo več kot 20.000 brezdomcev, številne družine z otroci so se preselile v avtomobile ali na ulice, velik del prebivalstva je ostal brez zdravstvene zaščite, povečalo se je število samomorov, ljudje so se začeli seliti iz mest. Ob tem je razmerje med dolgom in bruto družbenim proizvodom še naprej naraščalo. Plače so od leta 2009 padale vsako leto za pet odstotkov. Pozimi se je drastično povečalo število zadušitev ljudi, ki se tudi v modernih naseljih ogrevajo s trdimi gorivi, saj nimajo denarja za elektriko in daljinsko ogrevanje.

Problemi imajo svojo predzgodovino. Ko je bil leta 1999 uveden evro, je to koristilo vsem članicam skupine, toda najbolj državam z močnimi gospodarstvi. Evro je na primer pocenil izvoz nemškega gospodarstva. Toda Evropska centralna banka istočasno ni imela pooblastil, da sama »tiska« denar in ga posoja nacionalnim bankam. Po drugi strani Grčija ni imela več možnosti, da znižuje obrestno mero in tiska lasten denar, kar je najbolj običajen način doseganja konkurenčnosti in zmanjševanja zadolženosti. Grčija je zato morala pristati na »notranje razvrednotenje« - zmanjševanje pokojnin, socialnih izdatkov in plač. To pa je po drugi strani zmanjšalo potrošnjo in priliv davkov v državno blagajno. Državni prihodki so pričeli še bolj nezadržno padati, zadolženost v primerjavi z bruto družbenim produktom pa naraščati, čeprav je prav v letu 2014 Grčija prvič dosegla presežek prihodkov nad izdatki tekočega proračuna.

Vendar je bila cena za to ogromna. Grčija je doživela ekonomski kaos, ki jo je znova potisnil med države tretjega sveta. Šest let po začetku »zdravilnih« ukrepov »trojke« je grški bruto družbeni proizvod 30 odstotkov nižji od nekdanjega. To pomeni milijone ljudi, ki so se znašli v revščini. Okoli 2,5 milijona Grkov živi pod pragom revščine, okoli 3,8 pa je v nevarnosti, da zdrsne pod to mejo. Okoli 26,6 odstotkov ljudi je nezaposlenih, med tistimi, ki so stari od 15 do 24 let, pa jih je nezaposlenih 52 odstotkov. Po podatkih britanskega medicinskega časnika The Lancet okoli 47 odstotkov Grkov več nima dostopa do nujne zdravniške pomoči. V javnem šolstvu so izdatki zmanjšani za 33 odstotkov do leta 2013, do leta 2016 pa naj bi sledil še 16-odstoten padec. V Grčiji se je prav zato začel razvijati »barterski« sistem, kjer ljudje ponujajo drug drugemu svoje usluge v zameno za druge usluge ali celo hrano. Grška zadolženost, ki je bila v primerjavi z bruto družbenim proizvodom (BDP) leta 2008 še 109,3 odstotkov, pa se je medtem povzpela na 175 odstotkov BDP leta 2013 in je trenutno na 168 odstotkih BDP, kar je leta 2008 predstavljalo okoli 242, lani pa samo še 201 milijard evrov letno.

To je seveda veliko manj kot 2100 milijard evrov, ki jih letno proizvede italijansko ali 1400 milijard evrov, kot jih dosega špansko gospodarstvo. Tudi zato grški problem za EU ni nerešljiv - toda v Berlinu so prepričani, da bi »slab zgled« lahko na kriva pota pritiskov za odpis dolgov zavedel tudi Italijo, Španijo in morda celo Francijo. V Italiji ima podobne cilje kot Siriza stranka »Petih zvezd«, v Španiji pa gibanje Podemos, ki je v samo nekaj mesecih postalo najbolj popularna stranka. Zato bi lahko bil Berlin precej bolj nepopustljiv, že zato, da »s primerom pokaže«, da je pravila in zaveze res potrebno spoštovati. Po drugi strani pa je vstop »Pravih Grkov« v grško vlado, desne stranke, ki jih s Sirizo druži samo odpor do EU in do varčevalnih ukrepov, napoved, da Aleksis Cipras prav tako ne bo popustljiv - če bi to želel biti, bi si za koalicijske partnerje lahko izbral kakšno od levih strank. Izbira za ostale evropske vlade prav tako ne bo enostavna, saj bodo ob nepopustljivem Berlinu vse glasnejši tudi tisti, ki bodo na primeru Grčije lahko dokazali, da pretirano varčevanje na koncu preprosto »zbriše z oblasti« prevelike kompromisarje in naplavi radikalnejše politike. In če bo Berlin nadaljeval s pritiskom, bi se z novimi »Ciprasi« kmalu lahko pogovarjali tudi v Madridu, Rimu in celo v Parizu. Blokiran pa bo tudi evropski zunanjepolitični stroj - Grčija je že izjavila, da se z zadnjo izjavo o Rusiji ni strinjala in da to zato ni izjava celotne EU. Na tem in še mnogih področjih velja soglasje. Berlin sicer lahko zelo pritisne na Grčijo, toda tudi majhna Grčija lahko enako uspešno kot vsaka država blokira sprejem odločitev na ravni EU, če se ji bo to zdelo potrebno. To pa je korak, o katerem slovenski, do Bruslja in Berlina zmeraj klečeplazni politiki še nikoli niso bili sposobni niti razmišljati, kljub precej podobnim problemom, ki so tudi pred Slovenijo.

Pri tem ne bi smeli pozabiti na že večkrat ponovljeno dejstvo, da je prav Nemčija svetovni prvak po znesku dolga, ki jim je bil odpisan v 20. stoletju. Po prvi svetovni vojni bi morali plačati 132 milijard mark odškodnine, plačali pa so le 22,7 milijarde mark. In po drugi svetovni vojni sta tudi razrušena Jugoslavija in Grčija leta 1953 na podlagi londonskega sporazuma odpisali polovico nemškega dolga, drug del dolga pa je bil odložen za desetletja, vse do trenutka združitve Nemčije leta 1990. Nemčiji so zahodne države pomagale tudi z Marshallovim načrtom. In tako je Nemčija, ki je razrušila dober del Evrope, lahko napredovala, ne da bi kadarkoli vrnila večino svojih dolgov in škode, za katero je odgovorna. Samo Grčiji je Nemčija leta 1946 dolgovala 86 milijard takratnih funtov. Tega bi se Angela Merkel morala zavedati tudi tedaj, ko od naslednic držav, ki so ji odpisale dolgove, zahteva veliko odrekanje in privatizacijo njihovih najpomembnejših podjetij. Kajti če bi te države - vključno s Slovenijo kot naslednico Jugoslavije - od Nemčije leta 1953 zahtevale to, kar Nemčija danes zahteva od vseh držav »periferije«, potem nemškega gospodarskega čudeža nikoli ne bi bilo, nemški delavci pa bi bili še danes poceni emigrantska delovna sila v gospodarsko naprednih državah zmagovite antifašistične koalicije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.