Katere modne znamke so izpolnile zaveze?

Nevladna okoljevarstvena organizacija Greenpeace je v okviru svoje kampanje »Detox«pripravila večje modne blagovne znamke k zavezi, da do leta 2020 proizvodnjo tekstila naredijo bolj čisto. Preverili so, kateri proizvajalci oblačil zavezo dejansko izpolnjujejo in ugotovili, da pri tem vodijo predvsem cenejše blagovne znamke.

Rezultati so pokazali, da so vodilne v napredku pri tej kampanji verige »hitre mode«, in sicer H&M, Zara, Mango, proizvajalca športnih oblačil Puma in Adidas ter enajst drugih podjetij. Podjetja so iz proizvodnje že izključila uporabo posebej nevarnih snovi, kot je recimo hormonski motilec alkilfenoletoksilat, pa tudi per- in polifluorirane kemikalije (PFC), prav tako so ta podjetja objavila podatke o odpadnih vodah. Švedsko podjetje H&M je kot prvo izločilo te rakotvorne in hormonsko aktivne snovi iz proizvodnje oblačil, podjetje Zara pa je vodilno pri zaščiti voda, objavilo je namreč podatke o odpadnih vodah za približno sto svojih tovarn.

»Večina podjetij drži besedo in začenja proizvajati modo, ki je vzdržna za okolje,« pojasnjuje strokovnjakinja za tekstil pri Greenpeacu Kirsten Brodde. »Prehod h proizvodnji oblačil brez strupov je v polnem zamahu,« dodaja.

A vseeno obstajajo podjetja, ki so pri izpolnjevanju zaveze pokazala le malo angažmaja, na primer proizvajalca športne opreme Nike in kitajski Lining. Podjetja še naprej proizvajajo svoje izdelke z nevarnimi, škodljivimi snovmi, obenem pa niso objavila svojih podatkov o odpadnih vodah. Taka podjetja varovanje okolja in trajnostni razvoj zagovarjajo le na papirju, zaradi ugleda, opozarjajo v Greenpeacu.

V »Detox« kampanji zaostajajo luksuzne blagovne znamke, kot so Versace, Louis Vuitton, Hermès – te se niso niti enkrat zavezale k temu, da bi oblačila začele proizvajati brez strupov. »Dragim znamkam ni mar za proizvodnjo brez strupov. Pa ravno pri visokih cenah bi morale biti možnosti za čistejšo proizvodnjo,« poudarja Broddejev.

Kemikalije, ki jih modni proizvajalci uporabljajo za barvanje ali obdelavo, onesnažujejo vodo in ogrožajo obstoj pitne vode, še posebej v državah, kjer se izdelki proizvajajo. Kitajska je globalno gledano država z največ tekstilne proizvodnje. V več kot 60 odstotkih največjih mest so zaloge pitne vode resno omejene, kitajska tekstilna industrija pa je odgovorna za deset odstotkov industrijskega onesnaženja v državi.