Dnevi odločitve pred Grčijo

Grška dolžniška kriza je znova v ospredju pogovorov predsednikov evropskih vlad v Bruslju. Grčija je medtem kljub opozorilom, da naj tega ne počne, sprejela paket zakonodaje, ki bo olajšal življenje najbolj revnim v Grčiji, vendar se istočasno pritisk na grške banke nadaljuje. Po informacijah, da Evropska centralna banka (ECB) izvaja simulacije posledic, ki bi jih odhod Grčije iz evra ("Grexit") prinesel evroobmočju (izgube, tudi slovenskih posojil Grčiji, bi bile v tem primeru v višini 95 odstotkov sredstev) so finančnike razburile tudi informacije, da je šef ECB Mario Draghi (verjetno še dodatno besen zaradi kaosa, ki je ob demonstracijah nastal pred pregrešno drago zgradbo ECB v Frankfurtu) še dodatno omejil dotok sredstev Grčiji. Iz reševalnega sklada za likvidnost bo tako Grčija po novem dobila le še 400 milijonov evrov, čeprav jih je zahtevala 900. Iz tega sklada bi Grčija lahko dobila največ tri milijarde evrov. Vendar pa večina teh evrov ne bo končal v gospodarstvu. Po poročilih Reutersa je namreč samo v sredo grški bančni sistem izgubil 300 milijonov evrov, kar je največja izguba v enem samem dnevu od februarja letos, ko je bila Grčija zadnjič pred odločitvijo, da izstopi iz območja evra.

"Negotovost zaradi pomanjkanja napredka v pogajanjih in vrsta negativnih medijskih sporočil je vplivala na vzdušje. To ni velika vsota, toda obstaja strah, da je to začetek trenda, ki bi lahko postal vse hujši," je praznjenje grških bančnih računov za Reuters opisal eden od bančnikov. Drugi pa je ocenil, da se dvignjeni denar "ne bo kmalu vrnil na račune" in da se lahko "odtekanje nadaljuje tudi ta konec tedna."

Po nekaterih črnogledih napovedih so bili tisti, ki so uspeli dvigniti svoje evre pravi srečneži, saj s tako pičlimi zalogami financ Grčijo čakajo samo še dnevi do zelo težkih odločitev. Vsaj za zdaj nič ne kaže, da ima grška vlada na razpolago tudi "scenarij B" izven območja evra. Ne samo to, grška vlada naj bi svoj zadnji obrok, ki ga je dolgovala IMF-u plačala kar s sredstvi pokojninskih skladov, vlada pa si naslednja sredstva poskuša zagotoviti tudi s posojili od državnih podjetij, s kratkoročnim sposojanjem njihovih sredstev. Uprave državnih podjetij tako od države dobivajo "ponudbe, ki jih ne morejo zavrniti." Grški časnik Kathimerini navaja, da naj bi takšne zahteve že prejelo atensko podjetje za oskrbo z vodo (EYDAP), javna razsvetljava in celo grško telekomunikacijsko podjetje OTE, čeprav je v 90 odstotni lasti nemškega Telekoma, medtem ko ima Grčija v njem samo 10 odstotkov lastništva. Kar pa bi se lahko spremenilo - če se Grčija odloči za "enostransko" poplačilo nemških medvojnih dolgov... Vse skupaj pa je seveda privedlo do znova najvišjega dviga obrestnih mer na grške obveznice v zadnjih treh letih.

Če se bo zgodilo najhujše in bo država ostala brez denarja, Grčiji ne bo preostalo nič drugega, kot da bankrotira znotraj območja evra. To pa bo imelo resne posledice za vse države z evrom. Nove drahme (ND) so sicer že natisnjene. Na tistih za 50 drahem je slika Kornelijusa Kastoriaidisa, marksističnega filozofa in zakletega sovražnika privatizacije. Na denarju so še slike drugih pesnikov in drugih grških zaslužnih zgodovinskih oseb. Brez deviznih rezerv tudi te nove drahme verjetno ne bi uspevale dolgo ohranjati svojo začetno vrednost, toda po drugi strani bi skupaj z odpisom dolgov morda lahko pomagale zagnati grško gospodarstvo. Kar pa zagotovo ne bi bilo dobro za evro in celotno EU.

Po drugi strani pa za stotisoče Grkov, ki se resnično soočajo s humanitarno katastrofo - za katero je poleg napak grških politikov kriv tudi slabo domišljen projekt evra, kjer nosi Nemčija največjo odgovornost - tudi takšna prihodnost vzbuja več upanja kot sedanje životarjenje z evrom in neprestanim odrekanjem. Okoli 300 000 Grkov, ki so še pred nekaj leti živeli "normalno" življenje, je namreč zaradi neplačanih računov v tem trenutku že odrezanih od virov električne energije. Ljudje tako ne morejo kuhati, otroci ne delajo domačih nalog v temi, Grčija pa vse bolj postaja primer "propadle države". Vse to je razlog več za iskanje kompromisne rešitve v Bruslju, toda belega dima nad strehami evropskih institucij še vedno ni mogoče videti.