Klavdija Markež ustrezna kandidatka za ministrico 

Odbor državnega zbora za izobraževanje je predstavitev kandidatke za ministrico za izobraževanje Klavdije Markež z 10 glasovi za in 4 proti ocenil kot ustrezno. Kandidatka je med prioritetami izpostavila dialog z vsemi deležniki, pri pripravi novega zakona o visokem šolstvu pa ne daje prednosti nobenemu od dveh konceptov, ki sta nastala v času, ko sta ministrstvo vodila Jernej Pikalo in Stanka Setnikar Cankar. Sama se zavzema za to, da se novi zakon pripravi na podlagi poprejšnje široke razprave, ki jo namerava izvesti. 

Spremembe normativov in standardov namerava Markeževa uvajati le, če bo za to obstajalo soglasje socialnih partnerjev, zasebnemu šolstvu pa ne nasprotuje in ga v smislu kakovosti vidi kot podaljšano roko javnega šolstva.

Na področju športa se bo, če bo na plenarni seji DZ potrjena za ministrico, Markeževa zavzemala za njegovo vključevanje v vse ravni življenja, točenju alkohola na športnih prireditvah pa nasprotuje. O slednjem je v Mladini pred kratkim pisal Staš Zgonik.

Očitke, da naj bi kot direktorica Ljudske univerze Ptuj slednjo odškodovala za vsaj 100.000 evrov, je kandidatka znova ocenila kot neutemeljene in zlonamerne.

Za nekatere poslance so bili odgovori Markeževe sicer premalo konkretni. Miho Kordiša iz Združene levice je recimo zmotil odgovor kandidatke na vprašanje, kaj meni o problemu prekarnega dela na univerzi - odgovorila je, da s tem problemom ni seznanjena.

Cerar sicer ocenjuje, da je kandidatka za novo ministrico pri svojem dosedanjem delu pridobila bogate izkušnje tako na področju izobraževanja kot na področju povezovanja izobraževalnega procesa s potrebami v gospodarstvu, zaradi česar jo je tudi predlagal. Kot smo že pisali, je namreč nekdanja ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar ponudila premierju svoj odstop, potem ko se je izvedelo, da je v času, ko je bila dekanja Fakultete za upravo, za fakulteto opravljala še dodatno plačano svetovanje. O tem je v Mladini pisal Borut Mekina - Stanka Setnikar Cankar je le ekscesni primer, ki opozarja na sistemski problem. Jedro tega je komercializacija visokega šolstva.