Natova sredozemska grobnica

Zadnja tragedija beguncev pred libijsko obalo - žrtev bi lahko bilo v samo dveh dneh preko 1000 - je znova razkrila vso zgrešenost evropske politike. Tragedija pred libijsko obalo je namreč nujna posledica številnih napačnih korakov evropske zunanje politike in predvsem članic zveze NATO, še posebej do Afrike in Libije. Je neposreden rezultat nezakonite in zgrešene intervencije v Libiji, ki je privedla do grozljivega razraščanja terorističnih skupin na pragu Evrope in številnih zločinov, storjenih v imenu islama. Mediteransko grobnico za afriške begunce je v resnici odprl veliki humanitarni zaščitnik sveta - zveza NATO.

Še leta 2010 je Moamer Gadafi od EU zahteval pet milijard evrov letno za varovanje zunanjih meja Libije, EU pa mu je na koncu ponudila 50 milijonov evrov - pa še to za obdobje treh let. Precej več sedaj stanejo znašajo samo stroški ladijskih patrulj, ki pa ne morejo preprečiti smrti na stotin beguncev v sredozemskem morju. »Težko je razumeti, zakaj EU zaupa Gadafijevemu režimu, da bi ustavila migracijo v Evropo in da Libiji prepušča, da odloča o usodi beguncev, ki bodo sedaj še težje našli zatočišče,« se je v Guardianu leta 2010 spraševal Bjarte Vandvik.

Kmalu zatem so evropske države na čelu s Francijo in ob pomoči ZDA pričele izvajati zračne napade na libijsko vojsko, vse dokler Gadafija leto pozneje niso ubili, država pa se je nato spremenila v propadlo, anarhično močvirje, v kateri se za oblast bori neznano število milic. To je država, v kateri so ubili ameriškega veleposlanika, kjer milice ugrabljajo naftne tankerje, kjer posiljujejo humanitarne delavke, kjer v mestih vihrajo črne zastave Al Kaide in Islamske države, kjer že skoraj redno, iz tedna v teden obglavljajo etiopske, egiptovske in druge kristjane in država, ki je postala izjemno varno zatočišče za teroriste ter pripadnike najbolj skrajnih islamskih gibanj. Sedanji naval beguncev je logična posledica vojne, v kateri je sodelovalo tudi evropsko letalstvo. Sicer pa je že leta 2011 Telegraph poročal o tem, da bi v Evropo po padcu Gadafija lahko prišlo celo do milijon beguncev.

Evropa in ZDA bi seveda lahko ravnali drugače. Namesto da so se evropske države odločile za hitro, nasilno odstranitev Gadafija, bi lahko podprle nadzorovano transformacijo družbe, na katero je pristajal tudi Gadafi, predvsem pa ne bi smele z nezakonito »razširitvijo« intervencije uničiti državo, kar se je celotni EU vrnilo kot bumerang. K temu pa so seveda zelo veliko prispevali tudi »mainstream« mediji in njihovi vojakom »priključeni« novinarji iz vseh članic zveze NATO, ki so s svojimi poročili o »uspehih« evropskih vojaških pilotov enostransko navijali za hitro zrušitev Gadafijeve oblasti v Libiji.

Toda vse kaže, da je imel Gadafi, ki je svoje nasprotnike spraševal, »kdo sploh ste« in trdil, da ga želijo zrušiti ekstremisti, pripadniki Al Kaide, odvisniki od drog in »podgane«, kot je imenoval svoje nasprotnike, očitno bolj prav kot vsi njegovi kritiki. V pogovoru za BBC, ABC in Sunday Times je februarja leta 2011 novinarje vprašal naslednje: »Ali ste videli operativce Al Kaide? Ali ste slišali vse te pozive k džihadu? Mesta Al Baida in Darnah nadzoruje Al Kaida, to so nekdanji zaporniki iz Guantanama, ki so jih ZDA izpustile, da bi terorizirali Libijce... Oni bodo Libijo spremenili v novi Afganistan, v novo Somalijo, v drugi Irak... Ženske ne bodo smele na ulico, Libija bo postala islamski emirat, ZDA pa bo bombardirala državo pod izgovorom, da se bori proti terorizmu...« je takrat skorajda preroško napovedoval Gadafi. Danes je mesto Darnah eno od najpomembnejših oporišč ISIS-a v Libiji.

Zmeraj nenavadno oblečenemu Gadafiju z zelo nenavadnimi navadami se je svetovna javnost ob teh njegovih izjavah smejala, na spletu pa so se pojavljali video zapisi, ki so se norčevali iz njegovih govorov. Svoje so dodali tudi televizijski kanali kot npr. Al Jazeera, ki so ga predstavljali kot največje zlo sveta. Ko so ga na zahrbten način in ob pomoči zveze NATO ubili, je večina svetovnih medijev trdila, da je s tem odstranjen »tiran«. Ljudje na ulicah so proslavljali, evropski politiki s Sarkozyjem na čelu pa so si čestitali zaradi »zmage«. »Mi smo prišli, videli, on pa je umrl,« je v svojevrstni parafrazi latinskega izreka »Vini, vidi, vici« za CBS dejala tedanja zunanja ministrica in sedanja kandidatka za predsednico ZDA Hillary Clinton. Ameriški predsednik je bil še odločnejši: »Nekatere države si morda lahko zapirajo oči pred zločini v drugih državah. Združene države Amerike pa so drugačne.«

Toda nekaj let pozneje, ko se glave desetin kristjanov že skoraj vsak teden kotalijo po krvavo rdečem morju, trupla beguncev pa v stotinah plavajo sredi Sredozemlja, je le še malokomu v EU do smeha. Libija je postala nočna mora vseh »intervencionistov«. Država je namreč celo tako »demokratična«, da ima danes kar dva parlamenta, dve v vojno zapleteni vladi z dvema vojskama ter celo vrsto secesionističnih gibanj, ki tekmujejo za nadzor nad ozemljem. Večina državljanstva pa lahko pozabi tudi na vse »strahote« Gadafijeve Libije, med katere spadajo brezplačno zdravstvo, šolstvo, električna energija in druge državne usluge, ki so bile medtem odpravljene. Libija je v tem času dobesedno razpadla, iste članice zveze NATO, ki so z največjim veseljem razmetavale »pametne bombe« po Libiji, pa so po razbitju Libije ignorirale njeno stanje. In to kljub temu, da so prve izpostave ISIS-a danes samo 800 kilometrov od južnih meja Italije, članice zveze NATO.

Na zgrešenost ideologije intervencionizma, ki ga zagovarjajo sodobni zagovorniki »človekovih pravic« je že 16. februarja letos na strani Intercepta opozoril tudi novinar Glenn Greenwald. New York Times je namreč ob uboju Gadafija zapisal, da bi »ameriška taktika v Libiji lahko bila model za druge podobne uspehe« in opozoril, da Obamini svetovalci Libijo vidijo kot »ključno zmago v Obamini doktrini za Bližnji vzhod, ki so jo zadnje mesece sicer kritizirali«. Vodilni zagovorniki vojne, kot na primer Anne-Marie Slaughter in Nick Kristof, so se predstavljali kot »humanitarni misijonarji« in napadali nasprotnike vojne. Britanski in francoski voditelji so bili v Libiji dočakani kot nekakšni heroji, medtem ko je izjavo Hillary Clinton o Gadafiju Greenwald opisal kot odkrito »sociopatsko«.

»Libijska intervencija je daleč od tega, da bi bila model, nasprotno, zelo pa diskreditira bistveno prednost tako imenovanih humanitarnih vojn. Nekatere nevladne organizacije morda ti plemeniti cilji res motivirajo pri njihovih dejanjih, toda humanitarizem preprosto ni nekaj, zaradi česar države vodijo vojne; to je samo okrasni papir, ki ga uporabljajo, ko te vojne prodajajo,« je v Interceptu zapisal znani novinar.