Skrivni strahovi na javnih krajih / Debela

Ne pijem. In nikoli nisem. Tast je na nekem družinskem kosilu rekel: »Pustite jo pri miru, zdravljena alkoholičarka je.« Potem se mi ni bilo treba nikoli več opravičevati, ker pijem samo sok. Mislim, da nimam encima za presnovo alkohola, tako kot Azijci. In kot moj oče. Tudi on ne pije. To so neki srbski geni z napako, so mi enkrat razložili moji igralci. Po kozarcu vina postanem tako zaspana, da sem sčasoma ugotovila, da se ne izplača niti poskušati. Ne kadim. Če sem čisto odkrita – zadnja leta, ko je življenje postalo res naporno, včasih ukradem komu kako cigareto. In kadim kot Bill Clinton, vlečem, a ne inhaliram. Ampak sem vsaj videti prilagojena družbi. Ne konzumiram drog. In jih nikoli nisem. Seveda sem poskušala, a se je končalo izjemno bedno. Po enem kukiju sem ure in ure sedela na kavču čisto pri miru, v glavi pa se mi je pretakala voda. Naslednji dan sem ugotovila, da sem sedela pod vlažilcem zraka. Ne jem tablet, pomirjeval, homeopatskih zdravil. Svojo zdravnico komaj poznam. Ne tečem. Sovražim občutek utrujenosti v mišicah. Bolečino v pljučih od zraka, ki poskuša na silo prodreti vanje. Sovražim dolgčas, ko sem sama s sabo in gledam v konice čevljev, ki se premikajo: leva-desna-leva-desna. Tečem in gledam na uro, ali je minilo že dovolj časa, da lahko neham. Ne hodim v adrenalinske parke in ne maram ekstremnih športov. Saj je dovolj neumnih načinov, na katere lahko umreš, tudi če ne izzivaš.