Darja Kocbek

 |  Družba

Dokler bodo begunci le ščurki ali statistika, se bo kriza samo poglabljala

Zgodovina človeštva je zgodovina migracij. Včasih so ti premiki urejeni, načrtovani in mirni, največkrat pa ljudje bežijo zaradi preganjanja, vojne, lakote in različnih naravnih nesreč. Toda danes se proti svoji volji seli več ljudi kot kadar koli po drugi svetovni vojni. Več kot 3 milijone Sircev je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove, 130 tisoč Burmancev, ki so narodnostna manjšina, se je bilo prisiljenih zateči v begunska taborišča na meji s Tajsko. V Pakistanu živi več kot 1 milijon Afganistancev, mnogi že 30 let čakajo, da bi se vrnili nazaj domov.

A krizi v Sredozemlju in v Andamanskem morju sta z begunci, ki bežijo v čolnih, pripomogli, da to ni več abstrakten problem. Ti krizi sta privedli do zavedanja, da nelegalne migracije niso evropski ali južnoazijski problem, to ni kriza revnih ali bogatih držav, ampak je globalni problem, v Guardianu piše Ben Doherty.

Po njegovih besedah je težko poročati o nezakonitih migracijah, saj ti begunci pogosto prihajajo z vojnih območij ali z območij, kjer jih preganjajo. Nekateri lahko skrivajo prave motive za migracijo, z dobrimi ali tudi drugačnimi nameni. Mnogi so ujeti v čolnih sredi morja, mnogi tajno živijo tam, kamor so prispeli. Zaradi tega je v razpravah o beguncih najbolj redko slišati glasove beguncev samih. Njihovo podobo zato ustvarjajo drugi.

Ben Doherty opozarja, da je odgovornost medijev, kako poročajo o ljudeh, ki so med najbolj ranljivimi na svetu. Te odgovornosti se vedno ne zavedajo. Nekateri o beguncih poročajo kot o golazni, ščurkih ali kot o umazanih, lenih ljudeh brez denarja. Nekateri uporabljajo bolj pretanjene izraze, s katerimi jih zmerjajo. Vlada imajo na razprave o beguncih največji vpliv, saj imajo večinoma vse informacije o tem, koliko ljudi prihaja in kako, kateri ukrepi so bili sprejeti na odprtem morju.

Politiki na globalni ravni te informacije pogosto uporabljajo za ustvarjanje mnenja o »ilegalcih«, »ljudeh, ki preskakujejo mreže«, »domnevnih teroristih«, ki ga novinarji pogosto nekritično sprejemajo in širijo, opozarja Doherty. Pravi tudi, da imajo države suvereno pravico in vlade odgovornost do državljanov, da kontrolirajo meje. Toda ljudje, ki so preganjani, imajo legalno pravico, da zaprosijo za zaščito. Njihov prihod ima podlago v zakonu, zato njihove zahteve za zaščito ne smemo obravnavati s predsodki in jih tudi ne obravnavati na podlagi predsodkov. Če so migracije pod nadzorom, imajo politiki in javnost z njimi veliko manj problemov. Če so kaotične, ker so »brez nadzora«, jih spremlja strah pred neznanim.

BBC ugotavlja, da polovica vseh beguncev živi v desetih državah, največ (46 milijonov) v ZDA. Toda ne šteje le ljudi, ki bežijo pred vojnami, lakoto in drugimi nadlogami, ampak tudi ekonomske migrante. Sicer pa je delež migrantov med svetovnim prebivalstvom v zadnjih letih stabilen in znaša 3 odstotke. Toda z naglo rastjo števila svetovnih prebivalcev se povečuje tudi število beguncev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.