Gledališče / Luzerji

Predzadnji dan gledališkega festivala Prelet pridemo v Gledališče Glej. Urška Brodar prijazno pove, da bomo začeli s petnajstminutno zamudo. Ura mine, prerinemo se v dvorano, Jure Novak nas prijazno pozdravlja, deli šampanjec, blazinice, vabi, da se posedemo okrog orjaške postelje, ki prostoru kraljuje, kot bi bil garsonjera kakšnega kulturnega delavca, ne pa gledališče. Navsezadnje, nas opozori Novak, nismo prišli na predstavo. Prišli smo na rojstni dan Katarine Stegnar. In pride Katarina, nas prijateljsko objema in poljublja, vesela je ali pa veselje vsaj dobro imitira. Zabava presenečenja res ni ena tistih stvari, ki puščajo obilico svobode slabi volji. Potem pa rez. Zabave je konec, šli smo domov, čeprav še vedno sedimo na blazinicah ob vznožju postelje, Katarina in Jure sta kot da ostala sama. Vadila bosta. Čez dva dni imata premiero, uprizarjala bosta Dürrenmattovo Naročilo. Delati je treba trdo, premakniti je treba nekaj meja, tako v sebi kot za druge, treba se je naprezati, zgolj sodelovati ni še nikogar rešilo gotovega propada. Prijateljski ton se je skupaj z našo vključenostjo ugreznil v tla, nadomestila ga je nekakšna obupana različica zagrizene tekmovalnosti, lastna ljudem, ki vedo, da je to njihova zadnja priložnost. Lahko bi si mislili. Toliko prijaznosti na kupu še nikoli ni napotovalo na nič dobrega.