MLADINA Trgovina

Matej Bogataj

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Knjiga

Vladimir Pištalo: Aleksandrida

Prevod Đurđa Strsoglavec. Modrijan (Zbirka Svila), Ljubljana 2014. 79 str., 12 eur

Na obodu sveta, navznoter pa obadi

Pištala poznamo kot vodjo literarne skupine Beogradska manufaktura snova, ki se je v svojih iskanjih naslanjala predvsem na bogato srbsko nadrealistično tradicijo, v zadnjem času pa je najbolj dejaven kot pisec biografij. O velikih in največjih, o Tesli in Kortu Maltezeju in zdaj o Aleksandru Makedonskem.

Vendar to ni uproznjena biografija, kjer bi bila vaba zgodba imperatorja, za kaj podobnega bi bilo treba znane podatke in špekulacije o času podpreti z več fakti. Pištalo izpiše poetizirano biografijo, strukturirano kot novela, to pa z zavestjo, da se je v teh dva tisoč letih od začetka legende o zavojevalcu vsega do takrat poznanega sveta marsikaj nabralo in pritaknilo. Postalo legenda in del izročila, in na to izročilo se Pištalo tudi izdatno naslanja, predvsem na tisto, kar se je pritaknilo plemenom, ki so mejila na Makedonce – o Aleksandru poje na način, na kakršnega so peli zavistni sosedje.

Vladimir Pištalo

Vladimir Pištalo

Pištalo izdatno literarizira; enkrat vzame bajeslovje in bestiarije zares in potem na dvorih gojijo grifone in jahajo na kentavrih, drugič Perzijcem otopijo nosovi od silnega priklanjanja pobožanstvenemu vojskovodji in ta dobi po nogah odprte rane od silnega poljubljanja podložnikov. V kratkih epizodah, namenjenih posameznim etapam pri osvajanju znanega sveta in tistega niča čez, na drugi strani rek brez imen, nam poda priliko o vladanju; toliko bolj pomenljivo poantirano, ker je Aleksander praznih rok. Bolj ko se širi njegov imperij, večja luknja zazija in bolj v nebo vpijoča dekadenca se razpase ob vladarjevi odsotnosti. Dlje ko je na službenem potovanju vojščaka, večja je zmeda na domačem dvoru. Vendar se vse skupaj dogaja v antiki, zato so razlogi za uspeh in pogubo z individualne preneseni na kozmično raven. Vladar je samo medij za glasove, tisti, ki prisluškuje magom in preročiščem, on je silna zbranost, skozi katero se prepirajo različni konkurenčni bogovi, ti pa v svoji muhavosti povzdignejo in izpraznijo človeka. Večji ko je teritorij, glasnejši so bogovi brez imen, bogovi izginulih ljudstev, ki jih nima več kdo častiti, bogovi premagancev in bogovi, ki se hranijo s krvjo.

Aleksandrida je čarobno branje, ki v bogati metaforiki spominja na najbolj udarne prozne pasuse Milorada Pavića, tega zgoščevalca srbskega nadrealizma in baroka. Gosto spisana prilika o vladanju in o tem, kako se v prah sesipa vse, kar srce si sladkega obeta, kako, na koncu, ni kakšne bistvene razlike med tistimi največjimi in najbolj ubogimi, ker zemlja potegne ven in izravna vse razlike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.