Žive meje / N'toko: Čestitke za pogum

Vsi se verjetno spomnimo razrednega čudaka. Tistega mozoljastega nesrečneža, ki ga nihče ni hotel v ekipi, ker si je pri telovadbi vsakič zvil gleženj. Ki je med poukom postavljal napačna vprašanja in obkrožal napačne odgovore. Ki je imel čudne starše in se nikakor ni znal prilagoditi. Že prvič, ko se je pojavil na vratih, smo si mislili: »Mater, tale ga je pa najebal.« Športniki so ga tepli, punce so ga zasmehovale in celo piflarji so mu namenili kakšno žaljivko. V resnici nam nikoli ni storil nič hudega (česar za druge sošolce ne bi mogli trditi), a si nismo mogli pomagati, da ne bi brcam razrednih agresivcev dodal še kakšne svoje. Ne glede na to, kaj smo si zares mislili, smo morali sodelovati pri njegovem ritualnem poniževanju. Morda smo ga brcnili še malo močneje, da smo dokazali pripadnost ekipi. Če tega ne bi počeli njemu, bi namreč utegnili njegovo vlogo dodeliti nam.