Grčija / Heroj našega časa

Ko je grški premier Aleksis Cipras po referendumu, na katerem so Grki zavrnili trojkine varčevalne ukrepe, Bruslju predložil predlog varčevalnih ukrepov, ki se komaj razlikuje od zahtev »Institucij«, je bilo videti, da se je Grčija popolnoma vdala. Sledila so absurdna pogajanja, kjer so Nemci zahtevali popolno odpravo ekonomske in politične avtonomije Helenske republike, in to nekako tudi dosegli. Stanje si je zaslužilo oznako totalne vojne z ekonomskimi sredstvi. Nekateri levičarji znotraj in zunaj Grčije pri tem niso skoparili s kritiko. Grška vlada naj bi izdala voljo ljudstva, privolila v kolaboracijo, prekršila volilne zaveze, brezpogojno kapitulirala itd. Pa bi Cipras res moral z dvignjeno glavo odkorakati s pogajanj, ki to niti niso bila? Je bila njegova strategija res tako enoznačno naivna, kot trdijo kritični glasovi na levici? Pravzaprav ne, kajti razumeti jo je treba z vidika njenih »stranskih« učinkov, namreč da je vsakemu Evropejcu zalučala v obraz resnično podobo Evropske unije in delovala kot lakmusov papir, ki je nazadnje razkril, da Nemčija, ta trdnjava najortodoksnejše linije neoliberalizma na celini, počasi potiska Grčijo iz evra.