Novi piranski incident

Prvi odziv na objavo posnetkov telefonskih pogovorov med sodnikom arbitražnega sodišča, ki ga je imenovala Slovenija, Jernejem Sekolcem, in zaposleno na zunanjem ministrstvu, Simono Drenik, bi moral biti: Kakšni amaterji! V prvi vrsti sploh ni vprašanje, ali je slovenska stran kršila pravila arbitražnega sodišča. Posnetki so dokaz, da se je slovenska stran pustila posneti. Hrvaška obveščevalna služba je očitno ves čas snemala in sledila slovenski ekipi, ki se je po telefonu, medtem ko so na primer jedli juho, dogovarjala o strategiji zastopanja Slovenije pred tribunalom, ki odloča o poteku meje med državama.

Ena ura posnetkov, ki jih je ta teden objavil hrvaški Večernji list, gotovo ni edini mp3-posnetek, ki ga ima Zagreb. Po tem, kar smo lahko slišali, lahko predvidevamo, da obstajajo še ure in ure posnetkov na temo Mercatorja, kjer je pri prevzemu tudi pomagala hrvaška država, Žita, hotelov na Primorskem, ki so prav tako prešli v last hrvaške družbe, in podobno. Predsednik vlade Miro Cerar je ta teden gotovo spoznal, zakaj večina evropskih držav svojih Telekomov ne prodaja. In mu je gotovo tudi žal, da tej temi doslej ni hotel namenjati velike pozornosti.

Drugo vprašanje je, zakaj se je Hrvaška odločila posnetke lansirati v javnost. Čeprav ne dvomimo, da tudi sodnik arbitražnega sodišča, ki ga je predlagala Hrvaška, to je Budislav Vukas, obvešča Zagreb in sodeluje s Hrvaško ter zastopa njene interese, pa Slovenija takšnih dokazov nima. Ni dvoma, da si bo Hrvaška s tem izboljšala svoje pogajalsko izhodišče. Poleg zamenjave sodnika Sekolca utegne Hrvaška v končnem kompromisu dobiti kakšno vas več, recimo Škodeline ali Trdinov vrh, morda celo kak kvadratni kilometer morja v Piranskem zalivu …

Sicer pa sama vsebina posnetkov ni posebej presenetljiva. Dejstvo, da bo Slovenija dobila 2/3 ali celo 3/4 Piranskega zaliva, čeprav ga Hrvaška zahteva polovico, ni dokaz pristranskosti sodnikov, kot so poskušali ta teden argumentirati hrvaški mediji. Ravno nasprotno, to je bilo pričakovati: »Seveda je jasno, da se sodišču v svoji končni odločitvi ni treba držati črte sredine. To je pravzaprav glavni slovenski argument in s tem se pravzaprav strinjam. Temu v prid denimo govori tudi dejstvo, da ima Slovenija v zalivu večji delež obale,« je v intervjuju za Mladino že leta 2007 dejal verjetno najboljši hrvaški poznavalec mednarodnega prava morja, dr. Vladimir Ibler.

Iz objavljenih prisluhov lahko sklepamo o končni razsodbi. Slovenija seveda ne bo dobila celotnega Piranskega zaliva, kot so to v memorandumu leta 1993 zahtevali slovenski poslanci. Slovenija tudi ne bo dobila teritorialnega morja, ki se bo stikalo z odprtim morjem, ampak očitno posebni režim plovbe, dimnik, širok 2–3 milje, lahko razberemo iz pogovorov med Drenikovo in Sekolcem. A kaj nam bo to koristilo? Luka Koper od tega ne bo imela posebne koristi. Edino vojska si lahko obeta kakšno novo pravico. Na takšnem posebnem koridorju bodo namreč slovenske podmornice lahko plule pod vodo, medtem ko morajo danes po veljavnih pravilih izpluti na površje, ko se peljejo mimo Savudrije.

Ker pa Slovenija svojih podmornic nikoli ne bo imela, spor glede Piranskega zaliva ostaja še naprej spor o oslovi senci.