Nemčija, šampionka med dolžniki

Nemci so pridni in delajo, pri njih vlada red, vsi varčujejo, zato tudi nimajo dolgov. Grki so radi v senci, porabijo več, kot si lahko privoščijo, ne plačujejo davkov in so zato zadolženi. Približno takšen je preprost, na prvi pogled prepričljiv, toda v resnici neutemeljen stereotip, v katerega verjame velika večina nemškega prebivalstva, ki svoje edino ekonomsko znanje pobira iz tabloida Bild in drugih rumenih nemških medijev. Vendar je zadeva v resnici bolj zapletena.

Grki so si res nakopali veliko dolga, vendar je to tudi rezultat strukturnih nepravilnosti pri uvedbi evra, kjer pa je imela prav Nemčija, ki se je istočasno odrekla svoji močni marki, največ vpliva. Evropska centralna banka (ECB) je na primer dolga leta vzdrževala zelo nizko stopnjo inflacije, ki je koristila predvsem Nemčiji in državam severa EU. Istočasno je skupna valuta najbolj koristila prav Nemčiji, Franciji in drugim državam severa in zahoda Evrope, ker je spodbujala njihov izvoz.

Če bi pred uvedbo evra v eni članici EU (npr. Grčiji) pretirano narasel uvoz izdelkov (ali kapitala) iz članice z drugo valuto (npr. Nemčije), bi se temu primerno znižal tečaj domače valute (drahme), saj bi morale grške banke in potrošniki na trgu kupovati nemške marke za uvoz nemškega blaga. Inflacija v državi s presežkom uvoza (Grčiji) bi se npr. zaradi večje »primarne emisije« denarja povečala, država izvoznica (Nemčija) pa bi morala – če bi želela še naprej izvažati - poiskati način, da od države uvoznice njenih izdelkov tudi kaj kupi, saj bi sicer njeni izdelki na tem trgu postali predragi in nekonkurenčni. Enako velja za izvoz kapitala. Nemške banke so bile zaradi enotnega evra popolnoma varne, saj so se izognile valutnemu tveganju, ki ga sicer nosi vsak posojilodajalec v primeru hitrega padca tečaja. Nemške in francoske banke pa so si lahko poceni sposojale (zaradi svojega položaja) denar pri ECB in ga po višji obrestni meri posojale naprej, kreditojemalcem v Grčiji. Če bi torej Nemčija danes še imela marko, Grki pa drahmo, Grčija danes ne bi bila pred bankrotom, ker bi se ti procesi pravočasno ustavili. Grčija bi medtem že devalvirala drahmo, hudournik poceni kapitala in nemških izdelkov bi se ustavil, Nemčija bi v Grčiji prodala manj, Grčija pa danes ne bi bila pred bankrotom. Tako pa je Nemčija v Grčijo in periferne države EU večinoma izvažala, brez potrebe, da karkoli tudi uvozi. To je en, toda velik problem evra, ki ga ni mogoče rešiti brez transferja denarja bolj razvitih proti manj razvitim – to pa zahteva razmere, ki podobne razmeram znotraj enotne ali federalne države. Na ta način zvezna vlada v ZDA blaži razlike med ameriškimi državami. Evropski »strukturni skladi« so za to nalogo očitno prešibki, razlike med državami EU so vse večje, v Evropi pa ob tem manjka še zavest o pripadnosti isti evropski skupnosti, ki bi funkcionirala bolj kot federacija in ne kot konfederacija. Vendar brez takšnih transferjev EU ne bo mogla obstati.

Drugi problem je povezan z dolgovi obeh držav. Grški dolg je v zadnjih petih letih še dodatno narasel, na preko 180 odstotkov bruto družbenega proizvoda (BDP) države, vendar ne zaradi večjega zadolževanja, pač pa zato, ker se je za okoli četrtino zmanjšal BDP grškega gospodarstva. Država je zato v spirali recesije, kjer zaradi zmanjšanja javne porabe upadajo dohodki, to pa znova vodi do nadaljnjega zmanjševanja BDP-ja države. Nemčija se ob tem pogosto prikazuje kot nezadolžena, neproblematična država, ki zmeraj plačuje svoje račune, drugim pa zato povsem upravičeno deli lekcije o tem, kako se vodi »gospodinjstvo« in vzdržuje urejen, uravnotežen proračun. Pa vendar je resnica drugačna. Nemčija je namreč, kot je v intervjuju za nemški Spiegel povedal že profesor ekonomske zgodovine na sloviti London School of Economics Albrecht Ritschl, največja država-dolžnica 20. stoletja. In glede na to bi tudi Nemčija seveda lahko pokazala veliko več potrpljenja in razumevanja ob težavah Grčije, ki niso zgolj rezultat grških napak, pač pa tudi sistemskih napak ob uvedbi evra.

»Ko gre za dolg, je Nemčija kralj. Izračuni glede višine dolga v primerjavi z nacionalnim bruto družbenim produktom potrjujejo, da je Nemčija največja dolžnica v 20. stoletju,« je v pogovoru za nemški Spiegel pojasnil Albrecht Ritschl. Zlom weimarske piramide dolga je imel hude posledice, po drugi svetovni vojni pa so ZDA porabile velike količine denarja, da se ne bi ponovile grozote vojne. »Po prvem bankrotu leta 1930 so ZDA Nemčiji prvič odpisale velik del dolga tudi leta 1953, tako da so problem dolga zmanjšale praktično na nič. Nemčija je bila zatem v zelo dobrem položaju, medtem ko so morali drugi Evropejci nositi posledice druge svetovne vojne in posledice nemške okupacije. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je imela Nemčija celo obdobje ne-odplačevanja svojih dolgov,« opozarja Albrecht Ritschl in dodaja, da je »protigrško vzdušje v nemških medijih zelo nevarno«, ter da bi Nemčija morala zavedati, da je »bil njen ponoven vzpon mogoč samo zaradi odpisa številnih dolgov in zaustavitve reparacij žrtvam druge svetovne vojne.«

Med tistimi državami, ki so Nemčiji odpisali dolgove, sta bili tudi tedanja Jugoslavija in Grčija. Sporazum o odpisu zunanjih nemških dolgov je leta 1953 z Nemčijo podpisalo 20 držav, ki so s tem pripomogle k temu, kar je bilo pozneje opredeljeno kot »nemški gospodarski čudež.« Prav zato je še toliko bolj ironično, da je danes Nemčija tista, ki najbolj nasprotuje odpisu očitno povsem nevzdržno visokega grškega dolga. Da je odpis dolga nujen pa se, da bi bila ironija še večja, danes strinjajo tako predstavniki IMF kot tudi vodilni ekonomisti današnjega časa in predstavniki grške vlade. Nemčija bi torej sedanjo krizo lahko hitro rešila na pravi način, če bi potegnila prave sklepe iz lastne nacionalne zgodovine, ne nazadnje tudi iz dejstva, da so prav pretirani dolgovi, ki jih je Nemčiji naložila Versajska pogodba, prispevali levji delež k vzponu nacizma v Nemčiji.