Novinarji – nove tarče Pentagona

Ameriško obrambno ministrstvo je s svojim ravnanjem vojne poročevalce pogosto uvrščalo med nasprotnike ZDA, vendar je v najnovejšem, 1167 strani dolgem priročniku Pentagona to prvič storjeno tudi v uradnem dokumentu ameriškega ministrstva za obrambo. V novem priročniku namreč piše, da »je lahko poročanje o vojaških operacijah zelo podobno zbiranju obveščevalnih podatkov in vohunjenju«. Priročnik zato določa, da so tudi novinarji lahko označeni kot »neprivilegirani pripadniki nasprotne strani«. Ta priročnik so že obsodili tudi ameriški mediji, med prvimi prav New York Times, ki je vladni predlog, da lahko poročevalce s front v prihodnje obravnava kot »borce neregularnih vojsk« (podobno kot domnevne pripadnike Al Kaide ali Islamske države) in »vohune« označil za poskus vlade, da cenzurira medije in še oteži poročanje iz območij spopadov.

Avtor priročnika je Stephen W. Preston, ki je pred tem delal kot vodja pravne službe CIA in je bil šest let odgovoren tudi za pravno pokrivanje spornih napadov z brezpilotnimi letali, ki ga izvaja administracija Baracka Obame. Priročnik po poročanju Consortium Newsa poziva novinarje, naj »ravnajo odkrito in z dovoljenjem ustreznih oblasti« ter napoveduje, da bodo vlade »morda morale cenzurirati delo novinarjev ali sprejeti varnostne ukrepe, da sovražniku ne bi razkrivali občutljivih podatkov«.

Določila številnih konvencij in mednarodnega prava nasploh so v zvezi s tem povsem jasna in novinarje uvrščajo med civiliste, s tem pa med zaščitene osebe, ki nikakor ne morejo biti legitimen vojaški cilj. Vendar pa v priročniku kljub temu piše, da si ameriška vojska pridružuje pravico ocenjevanja, katera poročila novinarjev so pomagala sovražniku in glede na to tudi ukrepa. Po oceni New York Timesa je to zelo slabo, saj bi takšen ameriški vzor lahko pomenil poziv drugim državam sveta, naj cenzurirajo novinarje. Na ta način bi se tudi najbolj avtoritarni režimi, ki so novinarjem pri njihovem poročanju že doslej povzročali veliko težav, lahko sklicevali na dobro prakso ZDA v zvezi z delom novinarjev.

Na vprašanja ameriških novinarjev, zakaj je novinarja včasih mogoče označiti kot pripadnika vpletene strani, je iz Pentagona kot odgovor prišla navedba, da tudi zato, ker so leta 2001 napadalci v Afganistanu, preoblečeni v novinarje in z eksplozivom, skritim v kameri, ubili enega afganistanskega poveljnika. Cenzura medijev se torej na ta način opravičuje z delovanjem napadalcev, ki v resnici sploh niso bili novinarji. Na podoben način bi bilo mogoče kot vojaške cilje označiti številne druge kategorije civilistov, v katere se pogosto preoblačijo teroristi.

Končni cilj Pentagona, ki se skriva za tako napisanim priročnikom, je zelo jasen – ZDA želijo, da je čim večje število vojnih dopisnikov vključenih k bojnim enotam ZDA (vključeni oziroma embedded novinarji). Na ta način je njihovo poročanje veliko bolj nadzorovano, novinarji pa praviloma pošiljajo poročila, ki koristijo ali vsaj ne škodijo ameriški vojski. Takšni vključeni (embedded) novinarji pogosto postanejo priročno propagandno orodje različnih vojsk.

Pred mednarodno javnostjo so se vključeni novinarji najbolj kompromitirali ob invaziji na Irak leta 2003, ko so vojni poročevalci ameriških medijev nekritično objavljali podatke o tem, da ima Irak orožje za množično uničevanje in poročali zgolj iz perspektive ameriške vojske, ne da bi objektivno prikazali tudi trpljenje iraških civilistov in opozorili na prave vzroke za vojno. Takšno ravnanje novinarjev se je popolnoma razlikovalo od nekaterih svetlih primerov novinarskega poročanja, na primer iz Vietnama, kjer je ameriški novinar Seymour Hersh razkril zločine ameriške vojske v Mi Laiu. Ni nenavadno, da je isti novinar pozneje razkril tudi lažnost trditev o množični uporabi kemičnega orožja s strani Asadovih sil v Siriji in popolno neprepričljivost uradne ameriške zgodbe o smrti Osame Bin Ladna.

Tudi brez tega najnovejšega priročnika Pentagona je poročanje novinarjev iz konfliktnih območij sveta že dovolj težko in nevarno. Po podatkih Odbora za zaščito novinarjev je lani 59 odstotkov novinarjev, ki so umrli pri opravljanju svojega dela (umrlo je 61 novinarjev), umrlo prav ob poročanju z bojišč. Poročanje bo za te novinarje v prihodnosti še težje. Organizacija Novinarji brez meja ocenjuje, da je novi Pentagonov priročnik samo del svetovnega trenda, v katerem vlade oblikovanje informacij vidijo kot pomemben nacionalno-varnostni cilj, kritično novinarstvo pa kot oviro pri doseganju tega cilja.