Neobstoječa »begunska kriza«

Evropski politiki v teh dnevih sicer zelo radi govorijo o »begunski krizi«, nekateri pa se celo – kot madžarski predsednik Viktor Orban – ukvarjajo s pošiljanjem vojske na meje, zakonodajo, ki bo begunce ob nezakonitem prehodu meje spravila za pet let v zapor in izgradnjo novih zidov med EU in preostankom sveta. Toda v luči številk in demografskega upada v Evropi »migrantska kriza« sploh ne bi smela biti tako dramatična, kot jo politiki najpogosteje predstavljajo svoji javnosti.

V Evropski uniji namreč danes živi okoli 500 milijonov ljudi. Po zadnjih podatkih naj bi v letošnjem letu v Evropo iz Sirije in drugih držav zaradi vojne prebežalo 340 tisoč ljudi, kar je 0,068 odstotka prebivalstva Evrope. Če vzamemo v obzir dobre gospodarske pogoje v EU, to število beguncev za Evropo ne bi smelo predstavljati posebnega problema, piše izvršni direktor mednarodne nevladne organizacije Human Rights Watch Kenneth Roth.

ZDA ima na primer okoli 320 milijonov prebivalcev in okoli 11 milijonov nezakonitih priseljencev, ki predstavljajo okoli 3,5 odstotka prebivalstva ZDA. V primerjavi s tem so imele države EU leta 2008, ko so bili na voljo zadnji podatki, med 1,9 in 3,8 milijoni nezakonitih priseljencev oziroma manj kot odstotek prebivalstva Evrope. ZDA seveda niso noben poseben vzor pri ravnanju z nezakonitimi priseljenci in prosilci za azil. V zadnjem času si predvsem republikanski predsedniški kandidat Donald Trump nabira glasove z napovedmi, da bi bilo potrebno izgnati vseh 11 milijonov nezakonitih priseljencev v ZDA. Toda po drugi strani je prav tako res, da je ameriško gospodarstvo svojo rast doseglo tudi zahvaljujoč pritoku priseljencev ter imigrantski delovni sili.

Panika, ki se širi po Evropi je zato v veliki meri umetna in ustvarjena na demagoški podlagi. Veliko evropskih držav ima tudi resne demografske probleme in v resnici potrebuje ukrepe za rast prebivalstva, saj mora vse manj delavcev s svojimi prispevki podpirati vse večje število upokojencev. Povečanje števila prebivalstva kot posledica priseljevanja z Bližnjega vzhoda bi zato tudi v evropskih državah lahko pomagalo gospodarstvom pri rasti in ne obratno.

Strah pred morebitnimi »teroristi«, ki naj bi na ta način prišli z Bližnjega vzhoda so večinoma prav tako neupravičeni, saj večina beguncev beži prav pred pripadniki ISIS-a. Razen tega so bili vsi teroristični napadi doslej izvedeni v režiji naturaliziranih priseljencev, ki so motivacijo za svoja ravnanja večinoma videli v predhodnih zahodnih vojaških intervencijah na Bližnjem vzhodu. Ni razlogov, da bi se »teroristi« podajali na nevarno in težavno pot preko Sredozemlja in čez Balkan do Evrope, če si lahko izberejo bolj preproste poti. Največje ovire pri prihodnji imigraciji in socializaciji so zato še vedno predvsem na področju kulture in vere. To izkoriščajo predvsem desni politiki, kot so na primer Marine Le Pen v Franciji , Geert Wilders na Nizozemskem, Matteo Salvini v Italiji, Miloš Zeman v Češki ter stranka UKIP v Veliki Britaniji. Vendar bi evropski voditelji lahko spomnili svojo javnost tudi na to, da so mnoge države v svetu velikokrat v zgodovini z odprtimi rokami sprejemale begunce iz Evrope ter da je tudi zato potrebno spremeniti »pravila iz Dublina«, ki s svojo zahtevo po zadrževanju prosilca za azil v prvi državi EU, v katero begunci pridejo, v sedanjih razmerah dejansko onemogoča reševanje begunske krize - ki to v resnici sploh ni. Evropske države pa so istočasno s svojo politiko podpiranja ameriških intervencij – nekatere v Iraku, Siriji in Afganistanu, druge tudi v Libiji in Jemnu – vsekakor tudi soodgovorne za destabilizacijo razmer v tem delu sveta, zato je več kot prav, da z odprtimi rokami sprejmejo begunce, ki so zaradi te politike izgubili svoje domove.