Vodja laburistov – nova »nevarnost« za Veliko Britanijo

Novi vodja britanskih laburistov je postal Jeremy Corbyn. Še pred nekaj meseci temu 66-letnemu vegetarijancu, mirovniku, kritiku kapitalizma in nasprotniku vseh angloameriških in drugih vojaških intervencij nihče ni pripisoval resnih možnosti za zmago na volitvah za novega predsednika stranke laburistov, a je že v prvem krogu internih volitev zanj glasovalo 59,5 odstotka članov stranke. Corbyn je prepričljivo zmagal in pustil daleč za seboj vse ostale protikandidate. To so bili Andy Burnham, Yvette Cooper in Liz Kendall. Corbyn je dobil 251.417 glasov, njegov najbolj nevaren tekmec Burnham pa je dobil okoli trikrat manj oziroma 19 odstotkov glasov, Cooperjeva je dobila 17 odstotkov, Kendallova pa le 4,5 odstotke. Toda sedaj ima Corbyn, kot ocenjuje Reuters, pred seboj še težjo nalogo – prepričati volivce, da bi lahko bil ta občudovalec Karla Marxa tudi naslednji predsednik britanske vlade. 

Corbynu je uspelo z zmago obrniti usmeritev stranke iz smeri, ki jo je začrtal Tony Blair. Pod vodstvom Tonyja Blaira so se namreč laburisti tako zelo približali konservativni stranki, da je bilo včasih že povsem nemogoče ugotoviti, v čem se ti dve največji britanski stranki sploh še razlikujeta. Tony Blair je tudi vdano sledil ameriškim predsednikom v vse vojaške intervencije, ki so ob pomoči korporativnih medijev destabilizirale Bližnji vzhod in privedle do sedanje begunske krize. Corbyn želi vse to spremeniti. Namesto ugodnosti in odpustkov najbolj bogatim napoveduje obdavčevanje velikih korporacij, konec izogibanja davkom v »davčnih oazah« in t.i. »varčevanja«, ki je dejansko usmerjeno le proti najbolj šibkim, jedrsko razorožitev, nacionalizacijo javnega zdravstva in železnic in ponovno odpiranje rudnikov. Nasprotuje tudi nadaljevanju privatizacije in se zavzema za uvajanje univerzalnega temeljnega dohodka, ki bi moral po njegovem prepričanju takšen, da bi pokril ne samo izdatke za preživljanje, pač pa tudi za izdatke stanovanja, garderobe, zavarovanja, rekreacije in transporta.

S tem je Corbyn 115 let staro delavsko stranko popeljal nazaj k svojim koreninam. Corbyn dejansko zagovarja zelo podobna stališča, kot jih zagovarjata grška Siriza in španski Podemos. Po prepričanju je pacifist in levičar, ki o dosedanjih politikih v Veliki Britaniji, in še posebej o Tonyju Blairu, govori kot o vojnemu zločincu. Nasprotniki ga kritizirajo zaradi izjave, da je »s Hamasom in Hezbolahom mogoče biti prijatelj«, zaradi njegove podpore Palestincem v spopadu z Izraelom ter zato, ker v nasprotju z večino britanskih in ameriških politikov zagovarja politiko Venezuele. Pred parlamentom je tudi javno pohvalil članek novinarja Johna Pilgerja, ki je bralce med intervencijo proti ZRJ leta 1999 spomnil na »ogromno, nenadomestljivo število izgubljenih človeških življenj, ki jih je odnesla 'humanitarna intervencija' na Kosovu v režiji NATA in ZDA ter ob odkriti podpori Velike Britanije.« Kot nasprotnik monarhije je Corbyn pred leti od Tonyja Blaira zahteval, da kraljevsko družino odstrani iz Buckinghamske palače. Corbyn je bil nasprotnik britanskega sodelovanja v napadu na Irak leta 2003, ki je po njegovem mnenju povzročil »brezumno ubijanje civilistov in prisvajanje virov v režiji Georga Busha in Tonyja Blaira«. Bil je tudi proti intervencijam v Afganistanu, Libiji in Siriji.

»Nasprotujemo diskurzu, v katerem se daje pomen samo posamezniku, kolektiv pa je nepomemben. V nasprotju s tem pravimo, da je skupno dobro želja vseh nas. Stvari se lahko in se bodo spremenile,« je dejal Corbyn na svojem zadnjem predvolilnem srečanju s privrženci.

Stranko sedaj čakajo precejšnje spremembe. Corbyn, ki ne nosi kravate in rad obleče rdeči pulover, želi odpraviti strogo centraliziran način vodenja stranke, ki ga je uvedel že Tony Blair. »Mož se zdi izviren. Želi se upreti velikim korporacijam ter se ozira po veliki večini ljudi,« opisuje bistvo Corbynovega programa eden od njegovih podpornikov. Glede na to, da so laburisti že tradicionalno ali največja opozicijska ali pa vladajoča stranka v britanskem večinskem političnem sistemu, je s Corbynovo izvolitvijo odprta tudi možnost, da se v prihodnjih letih bistveno spremeni sedanja usmeritev Velike Britanije. Kaj to pomeni za EU, je v tem primeru še vedno nejasno, saj je tudi Corbyn sam na referendumu o pristopu VB v EU glasoval »proti«. Kljub temu pa so laburisti do sodelovanja Velike Britanije v EU veliko bolj odprti kot pa konservativci.

Vendar pa Corbyna čaka še vrsta težav v boju za večino britanskih volivcev. Nekdanji vodja laburistov in mednarodni lobist Tony Blair je tako Corbyna že obtožil, da ravna kakor Alica v čudežni deželi, da bo povlekel laburiste v prepad, njegove privržence pa, da si želijo politike »paralelne realnosti«. Corbyn naj bi predstavljal vse, »za kar se je laburistična stranka borila in izgubila pred 30 leti«. Britanski obrambni minister Michael Fallon pa je takoj po izvolitvi Corbyna dejal, da je Jeremy Corbyn »nevarnost za nacionalno varnost« in da bo njegova izvolitev »škodovala delovnim ljudem«. Za konservativnega obrambnega ministra Velike Britanije je izvolitev novega voditelja laburistov »resna zadeva«. »Laburisti so sedaj resna nevarnost za našo nacionalno varnost, našo gospodarsko varnost in varnost vaših družin. Ne glede na to, ali bo oslabila našo obrambo, dvigovala davke na plače in zaslužke, dvigovala dolg in stroške blagostanja, ali pa bo zviševala stroške življenja s tem, da bo tiskala denar – bo laburistična stranka Jeremya Corbyna škodila delovnim ljudem. To je zelo resen trenutek za našo državo. Konservativna stranka bo še naprej prispevala k stabilnosti, varnosti in priložnostim za delovne ljudi,« je dejal obrambni minister Velike Britanije. Tako oster napad s strani pomembnega člana konservativne vlade na Corbyna že takoj po njegovi izvolitvi je nenavaden, hkrati pa je tudi dokaz strahu, ki ga Corbynova popularnost vnaša tudi v vrste konservativcev.