Kritika / Nova prijateljica

za

Oče in mati.

Če bi radi vedeli, zakaj pravijo, da spol ni nekaj biološkega, ampak družbeni konstrukt, tako rekoč stvar odločitve, in zakaj pravijo, da spolna identiteta ni nekaj fiksnega, ampak fluidnega, celo vrtoglavega, potem si poglejte Ozonovo Novo prijateljico, v kateri moški (Romain Duris) po nenadni ženini smrti ostane sam z dojenčico, da pa otrok ne bi bil prikrajšan za mater, se začne oblačiti in maskirati v žensko.

Transvestitsko natikanje ženskih, ženinih oblačil je njegova skrivnost, njegov mali tajni fetiš, toda zdaj, ko dojenčica potrebuje mater, ima priložnost, da to vlogo odigra oskarjevsko. Bolj ko igra žensko vlogo, bolje se v tej vlogi počuti. Njegove noge končno zadihajo. In bolje ko se počuti v ženski vlogi, bolj – z vsemi gejevskimi komplikacijami – postaja ženska (Virginia). Tako da je v nekem smislu oboje, moški in ženska, kar pomeni, da ima otrok očeta in mater. Če si boste ogledali Novo prijateljico, ne pozabite s sabo vzeti Aleša Primca.

(Kinodvor)