Begunci prihajajo k »prijateljem Sirije«

Čeprav se številne evropske države otepajo beguncev in je begunski val sprožil precejšnja trenja med številnimi evropskimi politiki, ni mogoče trditi, da evropske države niso soodgovorne za usodo beguncev. Evropske države in ZDA so zelo odgovorne za sedanji, tragičen razvoj položaja na Bližnjem vzhodu. Ameriške in evropske bombe in rakete so padale in še padajo po Afganistanu, Iraku, Libiji in Siriji. Nezakonit napad na Irak, »kreativno interpretirana« in razširjena misija v Afganistanu in na enak način zlorabljena resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov v Libiji, financiranje in oboroževanje upornikov v Siriji z ameriškim orožjem s pomočjo Turčije, Savdske Arabije in zalivskih držav – vse to so osnovne sestavine humanitarne katastrofe, ki je v petem letu sirske državljanske vojne dosegla tudi Evropo.

Nekatere evropske države danes trdijo, da nimajo ničesar z bližnjevzhodno krizo in prav tako ne s Sirijo. Ter da jim zato ni potrebno sprejemati beguncev. To seveda ni res. Večina evropskih voditeljev namreč pozablja, da so njihove države pripadale ali pa še vedno pripadajo skupini držav na čelu z ZDA, ki nastopajo pod imenom »prijatelji Sirije«. Prijatelji Sirije so organizirali več konferenc, s katerimi so želeli doseči mir, vendar brez kompromisa s sirsko vlado. Prav zato so bile te konference zgolj enostranska politična in propagandna podpora upornikom, ki so se pozneje prelevili v »Islamsko državo«. Na podoben način je bila organizirana že mednarodna pomoč držav, ki so v času ameriškega predsednika Georga Busha vstopile v »koalicijo voljnih« leta 2003, pred nezakonitim napadom na Irak.

Tiskovni predstavnik ruskega zunanjega ministrstva Aleksander Lukaševič je ob ustanovitvi skupine Prijateljev Sirije dejal, da so se »Rusija, Kitajska in številne druge države, ki so imele tradicionalno prijateljske odnose s Sirsko arabsko republiko, odločile, da se ne bodo pridružile tem 'prijateljem', saj verjamemo, da oblika, ki so jo izbrale, ni samo politično napačna, pač pa ja tudi nemoralna.« Skupina »prijateljev Sirije«, v katero je vstopila tudi Slovenija, je sicer, vsaj kar se tiče »aktivnih« članov na zadnjem sestanku v Dohi (kjer so razpravljali o oboroženi pomoči »upornikom«, ki so se čez leto dni večinoma prelevili v »ISIS«), štela samo še 14 članov, čeprav jih je bilo v začetku, v Tunisu leta 2012, še 114. Kolektivna članica te skupine »prijateljev« Sirije je še vedno tudi EU.

Zanimivo je, da med prvimi »prijatelji Sirije« ni bilo nobene države s področja nekdanje Jugoslavije - razen Slovenije. Sloveniji bi danes prišlo prav, če bi lahko preverjala, kateri od beguncev so res iz Sirije in kateri ne – toda to žal ni mogoče, ker je država leta 2012 – zelo kratkovidno - sirskega veleposlanika na Dunaju, ki je »pokrival« tudi Slovenijo, razglasila za »persono non grata«. Slovenski zunanji minister je v tem času pridno sodeloval na sestankih skupine, ki je snovala tudi sankcije proti Siriji. Pozivi Rusiji in Kitajski, da naj se pridružijo državam, ki zahtevajo spremembo oblasti v Siriji, so spremljale tudi neuradne informacije v zahodnih medijih, v katerih so analitiki in vojaški strokovnjaki napovedovali »vojaške scenarije« v Siriji, za začetek razglasitev cone prepovedi preletov nad Sirijo, z ali brez odločitve Varnostnega sveta OZN. Ruski zunanji minister je tedaj napovedal, da bo enostranska podpora sirskim upornikom v režiji ZDA in njihovih zaveznikov zelo verjetno privedla do »večje vojne«, v katero bodo vsaj posredno vključene tudi velike sile. Kitajska in Rusija sta se ostro odzvali na oceno ameriške državne sekretarke Hillary Clinton, ki je opozorila, da bosta »Rusija in Kitajska morali plačati ceno« zaradi razmer v Siriji. »Njihova [zahodna] stališča bodo zelo verjetno poslabšala položaj, kar bo vodilo do še več nasilja in na koncu do velike vojne,« je dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Na podoben način se je odzvalo kitajsko zunanjo ministrstvo, ki je ocene ameriške zunanje ministrice ocenilo kot »nesprejemljive«.

Zaradi vztrajanja ZDA in predvsem evropskih ter zalivskih držav po takojšnjem odhodu Asada z oblasti je nato propadel tudi Annanov načrt, ki je v šestih točkah predvideval konec nasilja in oblikovanje enotne vlade, v kateri bi bili pripadniki vseh sprtih strani. Kar bi seveda preprečilo nastanek vala beguncev. In tako smo prišli do trenutka, ko v velikem delu Iraka in Sirije vladajo teroristi, ko se v Evropo valijo kolone nesrečnikov, Rusija pa potem, ko je zahod intenzivno oboroževal »upornike« v zadnjem času enako intenzivno povečuje svoj dotok vojaške opreme in inštruktorjev v Sirijo.

Nedavno je tako v sirsko pokrajino Latakijo prispelo novih 24 ruskih letal. Rusija je že večkrat dala jasno vedeti, da ne bo več mirno gledala na poskuse »sprememb režimov« v režiji ZDA. V Siriji so tudi ruska oklepna vozila, protioklepno orožje, rakete, brezpilotna izvidniška letala in topništvo. Pomoč Aasadu pa še naprej zagotavlja tudi Iran.

Zato ni dvoma, da begunci iz Sirije tudi dejansko prihajajo v Evropo k svojim »prijateljem«, ki so jih zaradi aktivnega in očitno spodletelega »usmerjanja« razvoja sirske državljanske vojne vsekakor dolžni sprejeti. Tudi zaradi podpore večine evropskih politikov k takšnemu razvoju dogodkov in sodelovanja evropskih držav v spodleteli vojaški in diplomatski intervenciji v Siriji, pa tudi Libiji, Afganistanu in Iraku - in ne zgolj iz humanitarnih razlogov, kot se najpogosteje navaja. Zahodni vodilni mediji pa še naprej večinoma ukvarjajo le s tem, kar jim je pred nosom, torej z begunci, ne pa tudi z razlogi, ki so pripeljali do njihove tragedije.