Z Lezbosa z ljubeznijo

Medtem ko ožino med Turčijo in Lezbosom preletava helikopter Frontexa, na obali medijske ekipe pripravljajo kamere. Vsi so tu: NBC, BBC, Al Jezeera – v pričakovanju drame, novih begunskih obrazov in novega odmerka spektakla, ki se bo izlil direktno v ožilje svetovne medijske krajine. Vsi veliki in midva, idealista iz malega kulturnega društva opremljena s skopim naborom snemalne opreme.

Na pot sva odšla, da bi posnela dokumentarni film o prihodih beguncev na Lezbos. V načrtu scenarija sva imela en intervju in eno preprosto vprašanje: kdo je ta človek?

Pot naju je zanesla v vasico Eftalou na severnem delu otoka. Tam sva v prijetnem okolju nasada oljk našla človeka, najverjetneje enega izmed tistih, ki imajo o prihodu beguncev na Lezbos največ povedati. Čolni pristajajo le nekaj kilometrov stran od njegove delavnice, kjer z ženo in hčerko izdelujejo umetniške spominke za turiste. Eric Kempson je umetnik - slikar in kipar. Na Lezbos je prišel pred šestnajstimi leti iz Velike Britanije. Pripoveduje, da so na tem delu otoka vedno pristajali ljudje iz Bližnjega vzhoda, da pa je v zadnjem času poraslo predvsem število družin. Februarja je na obali našel otroški reševalni jopič, kar ga je spodbudilo, da je ljudem začel pomagati pri izkrcavanju. Zase pravi, da ni aktivist, ampak humanitarec. Do konca popije pivo in nama naroči, naj bova naslednje jutro ob petih zjutraj pripravljena na odhod.

Naslednjega dne se ob svitu odpravimo na razgledno točko blizu njegovega doma. Eric usmeri daljnogled na morje. Išče značilne črne pike, ki postajajo vedno večje, dokler na njih ne razloči tipične oranžne barve rešilnih jopičev. Otoku se tudi to jutro počasi približuje nabito poln gumenjak. Ob pristanku se iz njega začnejo izkrcavati premočeni ljudje. Eric in ostali prostovoljci pripravljajo plastenke z vodo in zaščitne folije. V zraku sta smeh in jok vmes pa čudna tišina, ki jo zmoti le sprožilec fotoaparata. Tudi midva še za hip vztrajava pri dobrem posnetku, potem pa s sramotnim občutkom nekoristnosti povesiva kamero in se preleviva v humanitarca.

Iz čolna ti podajajo dojenčke, pomagaš vstati starcu, ki mu je zdrsnilo na mokrih kamnih, nasmehneš se mladeniču, ki se v zanosu evforije tolče po prsih in kriči: »Evropa!«. Objameš najstnico, ki s solzami v očeh išče svoj nahrbtnik, edino stvar, ki jo je vzela na pot. Ime ji je Zahra. Iz Afganistana je pripotovala z družino. Ker je v njihov čoln začela vdirati voda, so najprej odvrgli svojo prtljago, potem pa se je v morje pognal še njen brat in plaval ob potapljajočem se čolnu. Kljub vsemu jim je uspelo priti do obale. Pove nama, da si bo pristanek za vedno zapomnila. »Grozljivo je bilo, a ko sem na obali zagledala vas, sem vedela, da sem prišla v deželo humanosti.« Zahra si želi postati odvetnica. V Afganistanu ni hodila v šolo, ker pravi, da je to prenevarno. Angleško se je naučila govoriti ob gledanju ameriških filmov. Najraje ima komedije, to pa zato, ker je »življenje v Afganistanu težko«. Čez nekaj dni sva jo srečala v enem izmed begunskih taborišč. Ni naju prosila za hrano, ampak za zobno krtačko in kanček dostojanstva.

Nevajen prizorov, v katerih se tako izrazito menjata upanje in obup, se pogosto znajdeš v pričakovanju paničnega krika lastne zavesti, ki te bo opozorila na to, da je tukaj nekaj hudo narobe. A krika ni. Strah pred tujci, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda smo ob medijskem in političnem ustroju realnosti zgolj ponotranjili. Strah se z bližino razblini. Lahko si vesel, ko kot tepec obsediš pred lastnimi predsodki in začutiš potrebo, da bi se odtrgal od ksenofobnega značaja, ki se vedno bolj oprijema evropskega javnega diskurza.

Tistega večera Erica ujameva pred kamero. Vidno je utrujen, a v očeh poleg topline še vedno nosi nekaj nepopustljivo odločnega. Pove nama, da so vaščani njegovemu delovanju sprva nasprotovali in, da je imel precej težav z grožnjami, češ, da pomaga nezaželenim prišlekom. Kasneje so se strasti umirile in lokalno prebivalstvo se je večinoma pozitivno vključilo v pomoč. V prizadevanju za vzpostavitev organizirane podpore beguncem je Eric skušal vzpostaviti dialog z lokalnimi oblastmi bližnjega mesta Molyvos, a kot pravi, je bil trud zaman. V mestu, kjer begunci več dni čakajo na avtobus tako še vedno ni sanitarnih prostorov. Ko Eric v pogovoru naslavlja politiko in njene akterje mu nemalokrat uide kakšna beseda jeze. »Politiki so pogosto od realnih problemov preveč oddaljeni, rad bi jih videl tukaj, kako iz čolna vlečejo majhne otroke.«

»Veliko je zlorab,« nadaljuje Eric. Turška in grška obalna straža še vedno izvajata politiko obračanja čolnov, po kateri begunske čolne odvlečejo nazaj v turške vode. Kot orožje proti nezaželenim prihodom uporabljajo tudi zastraševanje ali eksplicitnejše oblike nasilja. »Velikokrat sem bila priča temu, da so čolne preluknjali ali obstreljevali z vodnimi topovi. »Kakšen človek usmeri puško v ženske in otroke?« se sprašuje. »Kar se dogaja pred vrati Evrope, je zločin proti človeštvu. Ljudi, ki so za to odgovorni, bi bilo treba poslati v Haag,« še doda. Eric je zelo kritičen tudi do mednarodnih humanitarnih organizacij, za katere pravi, da veliko preveč denarja vložijo v svojo administracijo, namesto v dejansko pomoč beguncem.

Begunci pravico do uporabe javnih prevoznih sredstev dobijo šele z registracijo v 70 kilometrov oddaljenem glavnem mestu Mytilene. Vožnja begunca s taksijem ali zasebnim avtomobilom je kazniva. Kljub temu obstajajo posamezniki, med njimi tudi turisti, ki so pripravljeni tvegati in omogočijo beguncem lažjo in predvsem hitrejšo potovanje v neznosni vročini grškega poletja. Organizacija UNHCR je prispevala tri avtobuse, kar pa za količino ljudi, ki prihajajo, še zdaleč ni dovolj.

Pomanjkanje delovanja humanitarnih organizacij je čutiti tudi v begunskih taboriščih, kjer so razmere slabe. Pred Morijo, enim izmed dveh taborišč v okolici Mytilen s kapaciteto za 400 ljudi, tabori kakih 1500 beguncev in čaka na dokumente, s katerimi si bodo lahko kupili vozovnico do celine. Pitna voda je sicer dostopna, a ni zastonj, sanitarni prostori so neurejeni, oskrba s hrano pičla, za celotno populacijo obeh taborišč pa je na voljo en zdravnik. »Zelo smo utrujeni,« pravi Ali, Afganistanec srednjih let. »Šest ur smo bili v vodi, ker se nam je pokvaril čoln. Klicali smo grško in turško obalno stražo, vendar ni nihče prišel. Na koncu so nas rešili ribiči.« Po morski drami je skupaj s svojo skupino sedem ur hodil do taborišča, kjer so ga pričakale neurejene razmere in splošno pomanjkanje. »Evropi bi rad rekel samo to: pomagajte nam, saj smo vendar ljudje.«

V begunskem taborišče v očeh ljudi postaneš odrešenik. Vsakdo te nečesa prosi. Eden te s solzami v očeh roti, da mu pomagaš v bolnišnico, ker se boji, da mu bo odpovedalo srce. Pod nos ti tišči izvid elektrokardiograma in enostavno mu ne moreš priznati, da tistih krivulj ne razumeš. Kljub temu se s suverenim izrazom na obrazu poglobiš v ritem bitja njegovega srca, medtem ko on še vedno trepeta, kot majhen otrok. In potem se mu zlažeš: »Gospod, vse bo v redu, samo umiriti se morate.« Človek se popolnoma pomiri. Hvaležno zavzdihne in se s svojim izvidom v roki usede na pločnik. Takrat se dokončno zaveš tega, da ljudje živimo od sočutja. Tistega, ki ga dajemo in tistega, ki ga prejemamo.

Za Karin iz Danske, prav tako eno izmed prostovoljk, sočutje ni le del sedanjosti, ampak tudi preteklosti. Karin je hči begunca, ki je v osemdesetih letih, v času iransko-iraške vojne, v Evropo pribežal iz Irana. Brez denarja in poznanstev mu je uspelo priti na Dansko, kjer se je kasneje poročil in si ustvaril družino, v katero se je pred šestnajstimi leti rodila Karin. Neposredno se je z begunsko krizo srečala po naključju med družinskimi počitnicami na Lezbosu. Kasneje se je na otok vrnila sama, da bi pomagala ljudem. »Delamo kar lahko, vendar nas ni dovolj in ne moremo pomagati vsem,« pravi Karin. Ljudje so utrujeni, predvsem pa nimajo predstave o tem, kje so in kaj se bo z njimi dogajalo. »Evropa, kje za vraga si? Spravi se sem!«, še doda Karin.

Kdo je torej ta človek, ki prihaja iz dežele tam čez? Ta človek je nekdo, ki je včasih lačen in žejen, večinoma pa potreben prijazne besede; je nekdo, ki ima rad filme, tuje jezike, svoje otroke in glasbo. Ni nekdo, ki bi se ga bilo bati, nič bolj, kot se bojimo teme v omari, zaprtih prostorov ali kritike nadrejenega. To je človek, ki ti v pripeki dneva ponudi požirek vode in s tabo deli svoje sanje o obljubljeni deželi.

Begunci, ki sva jih srečevala na poti in so z nama velikodušno delili svoje zgodbe so se najverjetneje že zavedli, da jih tudi izven negotovih gumenjakov in natrpanih begunskih taborišč ne čaka sanjska dežela. Morda so bili del tiste množice, ki so jim na madžarsko-srbski meji dobrodošlico izkazali s solzivcem ali pa že četrti dan čakajo na hrvaško slovenski meji. Morda so ravnokar prečkali reko Sotlo. Kljub vsemu strahu, ne tistemu, ki so ga s svojim prihodom nagnali v kosti Evropejcev, ampak tistemu, ki ga občutijo sami, se jim morda na poti nasmehne sreča in jim nasproti pride še kakšen Eric Kempson. Morda bodo imeli oni ali njihovi potomci nekoč priložnost vračati sočutje. Mogoče celo nam.

Čeprav je bila prvotna ideja potovanja na Lezbos želja po tem, da bi nastal dokumentarni film, je izkupiček še veliko več kot to. Osebna izkušnja. In če so bile ure čakanja in negotovosti za tiste, ki so se postavili pred kamero, vsaj nekoliko krajše, je namen dosežen. Predvsem pa bo dosežen, če bo zaradi njega vsaj enega človeka v vzneseni ksenofobni razpravi zapekla vest, ali pa bo zaradi njega nekdo postal del zgodbe o humanosti.