Makedonija gradi svojo državnost, kaj pa Slovenija?

Priznam, Makedonijo imam rad. Če ima kaka dežela svojo karizmo, potem jo ima Makedonija. Kot je rekel moj makedonski prijatelj Nikos, tam običajno ne dobiš in doživiš tistega, po kar si prišel, a če imaš srečo, dobiš še več. Ker ob nedavnem obisku nisem pričakoval ničesar razen srečanja s prijatelji, je bilo vse, kar je prišlo, čista marmelada. In ponovno se je izkazalo, da je treba včasih v tujino, da bolje spoznaš sebe.

Vožnja po avtocesti do Makedonije je naravnost idilična, še zlasti, če si bil teden dni pred tem v Nemčiji in tam padal iz zastoja v zastoj. Mejni prehod je brez bodeče žice, ni oborožencev in množice nesrečnih beguncev, ki bi si skušala izboriti prehod v Srbijo. Mejni postopek je tako dolgočasno običajen, da je celo posebna steza za državljane EU. In ker v torek popoldan ni bilo mnogo prometa, sem brez vsakega čakanja zdrsnil v Makedonijo. Seveda potem sledi vožnja mimo Kumanova in adrenalina željni obiskovalci upajo, da bodo zagledali dim in slišale strele pouličnih borb, kar so tako sladostrastno prenašali svetovni mediji. V skladu z Nikosovo oceno makedonskega uresničevanja pričakovanj je življenje v Kumanovu povsem običajno, kar je potrdil tudi obisk živahno obljudene tržnice. Edina neprijetnost je bila resnično obupna boza (fermentirana pijača iz moke in sladkorja). Se pa je z bozo izkazala Slatkarnica Apče v Skopju, ki je tam še vedno tako božanska, kot je bila pred leti (boza namreč).

In tako smo v središču Skopja in pri jedru moje zgodbe. Saj ne, da ne bi bil opozorjen, a po mojem dolgem buljenju se je Nikos ustrašil zame in me opozoril, naj zaprem usta. Kdor ima v spominu središče Skopja pred desetimi leti, naj na vse pozabi. Sedaj se ponuja množica novih spomenikov, stavb in prenovljnih fasad, ki se trudijo biti kar najbolj mogočne in veličastne ter hkrati prikazati in dokazati korenine makedonske preteklosti v Makedoniji Aleksandra Velikega. Pustimo ob strani, da večina makedonskih intelektualcev ob gradbenem projektu vladajoče politične stranke VMRO DPMNE trpi in mu nasprotuje, kolikor more, da se nizajo kritike arhitekturnih rešitev, estetike, zgrešenih ali celo nevarnih lokacij, Disneylanda, finančnega brezna, sramu. Številni občutijo globoko nesrečo. A po drugi strani vsaj polovica državljanov Makedonije projekt podpira. Tem se zdi, da je končno neka vlada nekaj ustvarila. Obstaja torej tudi možnost drugačnega pogleda, najmanj v skladu z gorenjskim pregovorm, da "nobena stvar ne more biti tako slaba, da od nje ne bi bilo nuca". In z Nikosom sva hitro našla dobre plati.

V Skopju se rojeva nov arhitekturni slog, ki združuje klasicizem, Petrovo baziliko v Rimu, Karlov most v Pragi, Trajanov steber, Michelangelovega Davida in še marsikaj, celo ladjo kapitana Kljuke iz Petra Pana. Na podoben način je nekoč bavarski kralj Ludvik prispeval k rojstvu secesije. Kritiki seveda takoj zavpijejo, naj jih bog reši pred tem novim slogom, ki vsekakor nima nič s secesijo, a dejstva, da gre za tvoren proces, ne morejo zanikati.

Prav tako bi zelo precenili namene VMRO DPMNE, če bi trdili, da novi arhitekturni slog spada mednje. Ne, nobenega dvoma ni, da gre za politični projekt zavestne izgradnje moderne makedonske državnosti in za izbruh makedonskega nacionalizma. Najprej o slednjem. Omogočil ga je razpad Jugoslavije, tega pa izbruh močnih nacionalizmov, najprej srbskega in ob njem še vrste drugih (tudi slovenskega). In medtem ko so se ti nesrečno udejanili v skrajno krvavi in uničevalni tretji balkanski vojni, Makedonci svoj nacionalizem izživljajo z gradnjo novega skopskega središča kot središča svoje države. Torej na tvoren način, ki ustvarja in ne pobija. To je dejstvo, ki obstaja in ostaja, čeprav se vedno najde posmehljivec, ki zakriči, da tudi slepa kura zrno najde, in čeprav se vsaka razprava o modrosti politikov res hitro znajde na trhlih nogah.

In ko uvidimo, da nas Makedonci silijo razmišljati tudi o sebi, in se temu ne upremo, se pojavijo zanimivi vidiki. Druži nas podobna usoda. Oboji smo se kot moderen narod razvili pod oblastjo, ki smo jo čutili kot tujo in zato razvili vrsto preživetvenih strategij, ki so nam zlezle globoko v kosti, meso ter predvsem v možgane. Da je treba oblast, ki pooseblja državo, prelisičiti, kjer se le da, ji nasprotovati na vse mogoče nevidne načine ter jo izrabljati, kolikor je mogoče brez protiusluge. In potem smo se oboji znašli sami s sabo v svoji državi, kot bik, ki drvi za rdečo cunjo, ta izgine in se znajde sam v areni. Nato se ustavi in izgubljeno bolšči, ker ne ve, kaj bi sam s seboj. To je točka, ki v Sloveniji traja že neznosno dolgo.

Vsaj na ravni kolektivnih razmišljanj odgovor ni težak. Potrebujemo salto mortale. Pozabiti moramo na dosedanje preživetve strategije nasprotnikov državne oblasti. Ta je sedaj odvisna od nas samih. Postati moramo dejavni in tvorni državljani, ali če nekoliko prilagodim nekdanje sindikalno geslo, ne čakajmo, kaj bo država naredila za nas, ampak kaj mi lahko naredimo za državo. In v tej točki so nas Makedonci že prehiteli. Odločili so se za arhitekturno udejanjenje države in jo izvedli. Marsikdo se bo takemu udejanjenu posmehnil, a njihova pot ima svoj učinek. Trenutno ga opazimo šele na mikroravni, pa je vseeno tu. Marmorni trg s kipi družine Aleksandra Makedonskega je čist. Ljudje nanj ne mečejo smeti. Kaj to pomeni na pregovorno umazanem Balkanu in pri ljudeh, ki so doslej hladnokrvno uničevali državno lastnino, ker je bila pač državna, je težko preceniti. Pomeni namreč, da se je vzpostavila zavest o lastni državi, ki je vredna spoštovanja. In šele ko nekaj spoštujemo, se za to zavzamemo. Kaj so doslej naredili slovenski politiki, da bi bila država Slovenija vredna spoštovanja svojih državljanov? Z veseljem bom volil tistega, ki bo našel dober in učinkovit odgovor.

Vsaj del bilance pa že po osnovnem pomenu te besede, ki je nastala v srednjeveškem računovodstvu, tiči v denarju. Res je v skladu z znanim pregovorom, da imajo kramarji sejem, ko imajo otroci denar, makedonska politična oblast vtaknila v novo skopsko središče za Makedonijo ogromno milijardo evrov. A to povsem zbledi ob petih milijardah za t.i. sanacijo slovenskih bank, da bodo lahko poceni prodane naprej. Državljani bomo kot davkoplačevalci ostali z dolgom. Makedonski davkoplačevalci ostajajo z novim Skopjem in občutkom državljanske pripadnosti. Kakšen občutek bo ostal nam v Sloveniji?

Da ne bo pomote, ne navijam za politične gradbene podvige. Preveč so oženjeni z avtoritarnostjo, korupcijo, nepotizmom in izmišljeno zgodovino. Opozorilen je pogled na novo zgradbo sedeža VMRO DPMNE. Še posebej je treba biti pozoren na njihov strankarski grb, leva, ki se vzpenja na marmornem stebru pred vhodom (slika). Vsa ogromna podobnost s t.i. karantanskim panterjem je nenaključna in povedna, ker je izraz istega načina razmišljanja. Prav nič si ne želim novega središča Ljubljane v izmišljenem venetskem ali karantanskem gradbenem slogu, ki bi bil vsiljen na opisan način.

Oplemeniten s temi spoznanji sem se odpeljal iz Makedonije. In na poti nazaj se mi je pripetila edina res zoprna dogoda. Hrvaški mejni uslužbenci so očitno vadili shengenski mejni nadzor. Od 14 možnih vstopnih stez so imeli za vsak primer odprte samo tri. Bil je petek popoldan, Bavarska je končevala s šolskimi počitnicami, turisti in zdomci so se vračali domov. Po treh urah mučnega čakanja, ki so jih moja prebavila zdržala, ne pa pri vseh čakajočih, sem se ob zadnjih žarkih zahajajočega sonca končno zapeljal v EU. Nemška beseda Abendland (večerna dežela v nasprotju z Jutrovim) ne bi mogla biti bolj na mestu. Samo brez vsakega romantičnega prizvoka. Ali EU kot državno tvorbo res določa predvsem meja? In kaj bo s slovensko državnostjo, ko bo meja s Hrvaško izginila? Smo sposobni za svoj salto mortale? V tem trenutku je marmelada mojega potovanja postala grenka.