MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Svet  |  Intervju

Sporazum za osiromašenje delavcev

Jeronim Capaldo, avtor raziskave o negativnih učinkih TTIP-ja

Glavni namen TTIP-ja (prostotrgovinskega sporazuma o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu) je liberalizacija ekonomskih odnosov med ZDA in Evropsko unijo. Toda civilnodružbene organizacije, tudi s protesti na spletu in na ulicah, svarijo, da ta sporazum koristi predvsem največjim in najmočnejšim korporacijam, najspornejši pa je zanje mehanizem ISDS, na podlagi katerega bi korporacije lahko tožile države, če bi se jim posel izjalovil pri projektih, ki so skladni z določbami TTIP-ja, ne pa z nacionalno zakonodajo in standardi.

Res je sicer, da naj bi snovalci sporazuma že nekoliko omejili mehanizem ISDS, pogajanja o tem še potekajo, zato je treba počakati na končno različico sporazuma, ki ga bosta potrdila tudi evropski svet in evropski parlament. A dejstvo je, da si od TTIP-ja, o katerem tečejo pogajanja v veliki tajnosti, Evropejci verjetno ne moremo obetati pozitivnih učinkov, čeprav projekcije nekaterih raziskovalnih institucij, na katere se sklicuje evropska komisija, napovedujejo, da se bo z njim zagnala gospodarska rast v EU, povečal BDP, povečali pa naj bi se tudi dohodki gospodinjstev.

Jeronim Capaldo je namreč v svojih raziskavah prišel do povsem drugačnih ugotovitev. Italijanski ekonomist, ki je trenutno raziskovalec in doktorant na ameriški univerzi Tuffs, je vzel v precep njihove raziskave in jih primerjal z modelom globalne politike, ki ga je pomagal razvijati v Združenih narodih, kjer je bil nekaj let zaposlen. Pred dnevi je s svojimi stališči nastopil na okrogli mizi o TTIP-ju na ljubljanski fakulteti za družbene vede, ki sta jo organizirala Slovensko politološko društvo in Gibanje za ekonomsko pluralnost. Trdi, da projekcije »standardnih« raziskovalnih agencij niso pravilne, saj ne upoštevajo vseh vidikov prilagajanja ekonomij, ko se srečata manj konkurenčna ekonomija (EU) z visoko konkurenčno (ZDA). Njegove analize kažejo, da se bo s sprejetjem TTIP-ja gospodarstvo Evropske unije srečalo z močno konkurenco z druge strani Atlantika, kar bo med drugim povzročilo pritisk na znižanje cene dela v Evropi. Uveljavitev TTIP-ja bo v prid peščici ljudi, veliki večini pa se bo gmotni položaj poslabšal.

Po ocenah evropske komisije naj bi TIPP z okrepitvijo trgovinske menjave spodbudil rast gospodarstva EU in prispeval 94 milijard evrov oziroma 0,5 odstotka k sedanjemu BDP-ju Evropske unije. Povečali naj bi se tudi zaposlenost in prihodki gospodinjstev. Vi trdite, da so njihove ocene zavajajoče, saj so institucije, ki so pripravile te ocene, uporabljale neustrezne ekometrične sisteme, CGE (Computable General Equilibrium), torej metodo Svetovne banke. Zakaj se EU naslanja le na njihove raziskave? Le zato, ker govorijo v prid sporazumu?

To bi morali vprašati njih. Takšna vprašanja so komisiji zastavili tudi poslanci evropskega parlamenta. In odgovor komisije, če razumem prav, je bil, da je to standardni način analiziranja učinkov. Kar je res. Gre za standardni način analiziranja trgovinske politike, ki so ga v preteklosti uporabili že večkrat. Sam pa mislim, da je pomembno poznati vpliv trgovanja na zaposlenost, česar pa te raziskave ne upoštevajo. Po teh modelih predvidevanja učinkov bi imeli zmeraj polno zaposlenost, o čemer lahko dvomimo, da ne govorim o tem, kako v takšnem modeliranju niti ne upoštevajo družbene neenakosti. Brezposelnost in neenakost pa sta glavna problema in tveganji vsakega projekta liberalizacije trgovine. V tem kontekstu je sporna tudi domneva, da bo rast produktivnosti urejala distribucijo prihodkov. Z drugimi besedami: prihodki delavcev bi se povečevali premo sorazmerno s produktivnostjo. Če bi bilo tako, bi bil delež prihodkov delavcev pri delitvi ustvarjenega stabilen, v resnici pa se ta delež že več let v večini držav znižuje, čeprav produktivnost raste. To pomeni, da prihodki delavcev ne sledijo produktivnosti in nerazumno je, da bi na takšni domnevi oblikovali rast, ki naj bi jo prineslo uveljavljanje TTIP-ja.

V svoji analizi uporabljate model globalne politike, ki so ga razvili v Združenih narodih. Zakaj je ta model boljši za oceno TIPP-ja?

Predvsem zato, ker temelji na drugačni ideji prilagoditve ekonomije v razmerah, ko se pojavi šok ali preturbacija, denimo takrat, ko se evropska podjetja srečajo z ameriško konkurenco. V modelih, ki jih kritiziram, se ekonomija prilagaja na šoke in spremenjene razmere s spremembo cen, avtorji pa zagotavljajo, da se zaposlenost ne spreminja. V modelu Združenih narodov pa prilagajanje ekonomije temelji na dejstvu, da se zaposlenost v takšnih razmerah spreminja. Če se namreč zmanjša povpraševanje po evropskih izdelkih, ko smo soočeni z bolj konkurenčno ekonomijo, potem se morajo nekateri trgi v EU za domače izdelke skrčiti. Število zaposlenih se zmanjša, skrčijo se investicije in potrošnja. To lahko sproži vrsto negativnih učinkov. Tradicionalni modeli pa temeljijo na tezi, da se bo vse uredilo samo po sebi, saj naj bi ljudje takoj našli delo kje drugje.

Bi celo rekli, da je model Združenih narodov bolj človeški?

Ne. Je prav tako ekonomističen. Razlika je samo v drugačni viziji ekonomskih prilagoditev. In zato so njegovi rezultati drugačni. Standardni model temelji na domnevi, da so cene fleksibilne, kar drži vsak trg v ravnotežju. Tudi trg dela. Model Združenih narodov pa temelji na tezi, da vedno, ko se pojavi manko v povpraševanju, to sproži tudi brezposelnost. V kontekstu razprav o TTIP-ju in posledicah za evropsko gospodarstvo je treba te razlike upoštevati. Tudi zato, ker imamo trajno brezposelnost in trajno neenakost. Če torej uporabimo ekonomski model, ki tega ne upošteva, ni smiseln.

S svojim modelom raziskovanja ste prišli do popolnoma drugačnih ugotovitev kot avtorji raziskav, ki jih v prid TTIP-ja navaja evropska komisija. Pojdiva po vrsti. Neto izvoz naj se ne bi v naslednjem desetletju povečal za več deset odstotkov, ampak celo zmanjšal za nekaj odstotkov. V severnoevropskih državah bi se zmanjšal za 2 odstotka, v Franciji za 1,9 odstotka, v Nemčiji pa za 1,14 odstotka.

Ob tem moram opozoriti na zelo pomembno ugotovitev, ki je v sedanjih razpravah navadno prezrta. Eden izmed učinkov uveljavitve TTIP-ja bo tudi večja evropska dezintegracija. Podatki kažejo, da bo manj trgovanja znotraj Evrope, torej med državami članicami. Takšna domneva ne izhaja iz moje raziskave, ampak iz standardnih študij, ki jih kritiziram in na katere se sklicuje evropska komisija. Sam sem uporabil le njihove podatke in domneve ter jih soočil s posledicami na prihodke in zaposlenost. Tistemu, ki se ukvarja s to tematiko, se moje ugotovitve ne zdijo presenetljive. Vedno, ko mehanizem prilagoditve ekonomije temelji na zaposlenosti, se bo zmanjšanje izvoza in uvoza pokazalo v večji brezposelnosti in negativni rasti.

Tudi BDP naj bi se v državah EU zaradi TIPP-ja znižal. Zmanjšali naj bi se tudi prihodki gospodinjstev. V Veliki Britaniji naj bi gospodinjstva izgubila 4200 evrov, v Nemčiji pa 3400 evrov. In še: v EU bomo izgubili 600 tisoč delovnih mest.

Te številke sem navedel predvsem zato, ker nas v nekaterih raziskavah zavajajo. V eni izmed njih trdijo, da se bo dohodek gospodinjstev po desetih letih povečal za 445 evrov. Seveda mislijo na povprečje. Avtorji te raziskave domnevajo, da se bo povečal prihodek v celoti za okoli 94 milijard evrov. »Ugotovili« so povečanje števila prebivalstva, ga dali v štiričlansko gospodinjstvo in prišli do števila gospodinjstev. Tem so skupaj dodelili 94 milijard, jih razdelili po gospodinjstvih in dobili podatek 445 evrov na gospodinjstvo. Toda to je kočljiv rezultat, ker dobički in prihodki danes niso razdeljeni vsem enako. Nekatera gospodinjstva bodo imela zavoljo tega več kot 445 evrov, mnoga pa zagotovo mnogo manj. Sicer pa danes nihče več ne dvomi, da bi kdo z uveljavitvijo TTIP-ja lahko krepko profitiral. Sam sem ugotovil, da bo TTIP povzročil krčenje prihodkov za gospodinjstva in poslabšal sliko o distribuciji prihodkov.

TTIP torej ne bo zagotovil pravičnejše distribucije prihodkov?

Ne gre toliko za poštenost ali pravičnost distribucije prihodkov. Etični principi so seveda pomembni. Vsak ima svoje mnenje o tem. O tem v svoji raziskavi ne govorim, ampak analiziram le rezultate ekonomskih prilagoditev kot posledico uveljavitve TTIP-ja. Če verjamemo, da bo TTIP zagotovil širitev trgovanja, kar trdijo v zanj afirmativnih raziskavah, potem se moramo vprašati, kako zagotoviti širitev trgovanja. Z izračuni, ki sem jih opravil z modelom ZN, je to mogoče le z večjo evropsko konkurenčnostjo, kar pa se lahko zgodi le z rezi v prihodke delavcev. Vsaka država bo morala pritiskati na svoje delavce, da bo proizvodnja cenejša kot zdaj, če hoče biti konkurenčna ZDA. Zdaj ni. Če hočemo torej povečati evropski delež v trgovanju, moramo osiromašiti delavce. Lahko rečete, da pošteno ali nepošteno. Zagotovo pa bo ena izmed posledic takšne konkurenčne tekme z ZDA, kar izhaja tudi iz mojih analiz, če bomo tekli do dna v tem boju, kot pravijo Angleži, predvsem zniževanje evropske cene dela. Tako bo, če ne bomo našli zunaj ZDA, torej drugod po svetu, kupcev za evropske izdelke.

V resnici je potemtakem posledica uveljavitve TTIP-ja še večje osiromašenje evropskega delavstva. V Veliki Britaniji bo iz prihodkov delavstva transferiralo celo 7 odstotkov BDP-ja kapitalistom.

Ja. Četudi moji izračuni kažejo, da bodo s TTIP-jem v konkurenčnem boju dobile bitko ZDA, Evropa pa bo poraženka, moramo vedeti, da se tudi v ZDA spoprijemajo z erozijo prihodkov delavstva. Delež prihodkov delavcev ZDA v BDP-ju se zmanjšuje, in če pogledate sliko distribucije, vidite, da opravljajo več služb za ohranjanje potrebne življenjske ravni. Lahko sicer dobijo delo, vendar te službe niso tako dobre, kot so bile pred krizo. Tudi v ZDA torej potekajo podobni procesi kot v Evropi.

Delo bo torej moralo postati precej cenejše. V praksi pa se bo vse večji del celotnega prihodka selil h kapitalu, manjši pa bo ostal delavcem. Šlo bo za transfer prihodkov od delavcev h kapitalu in rentam. Temu smo že nekaj let priča v Evropi in že mnogo dalj časa v ZDA. Tega na oči neopaznega transferja se ljudje ne zavedajo, v resnici pa se dogaja.

In zaradi tega procesa bodo države članice EU dobile manj prihodkov iz davkov, kar otežuje, če že ne onemogoča izvajanje javnih politik.

To v bistvu ne preseneča. Če imaš nižji prihodek in ne spremeniš višine davkov, je kolač manjši, potem si tudi vlada lahko odreže manjši kos.

Potrebujemo potemtakem drugačno razvojno paradigmo, morda radikalno levo alternativo, da bi zaustavili proces siromašenje delavstva?

Ničesar takega ne predlagam. Kar izhaja iz moje raziskave in logičnega razmišljanja, je dejstvo, da bo nadaljnje zmanjševanje prihodkov delavstva slabo vplivalo na celotno gospodarstvo. To ni le vprašanje poštenosti in pravičnosti. Pravzaprav svojih raziskav sploh ne postavljam v kontekst poštenosti. Bolj gre za vprašanje ekonomske učinkovitosti. Če bomo še naprej zmanjševali deleže prihodkov zaposlenih, bomo zmanjševali tudi realne prihodke in investicije, kar bo zmanjšalo možnost za gospodarsko rast. Z zmanjševanjem deleža delavskih prihodkov se gospodarstva izpostavljajo tveganjem. Zato bo vsaka politična pobuda, ki se tega ne zaveda, ali pa skuša ta razmerja še poslabšati v škodo delavskih prihodkov, imela negativne učinke. Tudi s tega vidika je TTIP po svojih učinkih škodljiv. Raziskovalni modeli, ki so namenjeni »podpori« TTIP, ki jih kritiziram, so to problematiko zaobšli, saj predvidevajo, da so prihodki distribuirani vedno na isti način. Podatki jih demantirajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.