Dva leva / Vlado Miheljak: Pričevalci

Večina bralk in bralcev verjetno zgoraj citirano ljudsko poezijo pozna. Zbirati pa so jo sistematično začeli na portalu Zlovenija. Gre sicer za najbolj odurno in pritlehno pisunstvo, a ga je vredno, pravzaprav nujno, pogledati. Ne zgolj za to, da bi se zgražali, moralizirali, ampak ker iz citiranih modrovanj na FB profilih sledi, da ni več nobenih samoomejitev, celo prikrivanja identitete ne. Ljudje, kot vi in vaši sosedje, znanci, sodelavci. Pač sleherniki, nič posebni, v ničemer, razen v stališčih, izstopajoči. Eden je na selfiju s svojo mamo, drugi na svojem konju, tretji na motorju, četrti na jahti, kakšen s sinkom ali hčerko v naročju, gospa objema svojo frajtonarico, spet druga pozira ob plastičnem dinozavru … Raznoliko, kot je raznolik facebook. A vsi imajo eno skupno lastnost. Bruhajo sovraštvo. In ogenj. Tega skoraj dobesedno. Kajti ob množici idej kaj in kako z begunci, se večina izteče v inačici predloga kako begunce zakuriti in požgati. Zares šokantno pa je, kako ni nobene potrebe po prikrivanju identitete. Sam sem sicer pri navajanju uporabil zgolj začetnico imena, ker obstaja teoretična možnost, da je bila komu ukradena identiteta in bi bil z navajanjem polnega imena prizadet. A ta verjetnost je res majhna. Skoraj nična.