Kritika / Spectre

zadržan +

Dan mrtvih.

Spectre, novi James Bond, je lep na oko, toda lahek, prelahek za srce. Bond (Daniel Craig) stalno dirja, divja in dirka, stalno se giblje, pada iz ene morilske situacije v drugo, države in kontinente menja s hitrostjo menjave prestav, rušijo se stavbe in helikopterji, v zrak letijo high-tech kompleksi, toda napetost je povsem birokratska – to, da se v ločenih akcijah zrušita dve stavbi in dva helikopterja, govori o tem, da jim je idej zmanjkalo prej kot bencina.

Recimo: nočna avtomobilska dirka po mestnih ulicah je lepa na oko, toda povsem neinfarktna – ulice so namreč povsem prazne. Kot v kakem garažnem B-filmu, ki si prehude logistike in množice kaskaderjev ne more privoščiti. Z eno besedo: vse je prelahko, preenostavno, le nakazano, no, poenostavljeno, z rešitvami iz smrtonosnih pasti in obračuni vred. Cliffhangerji so le mežikanja publiki – saj veste, kaj smo hoteli reči, ne? In ker Bond tako vneto išče ključe, šifre in znamenja, vse skupaj celo potegne na Da Vincijevo šifro, preden ne potegne na Gospodarja prstanov, ko si Bond natakne vsemogočni prstan, ki ga – po dobri uri in pol! – pripelje do karizmatičnega diabolika, za katerega pa bi težko rekli, da je karizmatičen. Christoph Waltz pač brez Tarantinovih replik izgleda tako banalno kot panoptično big-brother zlo, s katerim grozi. Dolgočasen je kot algoritem. Na Bondova dekleta pa pozabite – Bond sam je Bondovo dekle. Kamera ima oči le zanj – občuduje ga, oblači, preoblači in skrbi, da izgleda bolje kot Léa Seydoux in Monica Bellucci. Morda je res že čas, da Bonda posname Tarantino.