Strip / Alma Karlin za telebane

Med prebiranjem albuma o Almi Karlin sem se spomnil svojih osnovnošolskih dni, ko je bilo branje stripov napol ilegalna dejavnost. Nanje so se spravili vsi, ki so imeli pet minut časa: politiki, kulturniki, mediji, šola, starši in družba so nam v glavo vbijali, da so stripi cenen šund, ki ni vreden papirja, na katerem je stiskan. Diskreditirali so jih tudi z ’znanstveno’ primerjalno metodo, da so stripi slabi zato, ker je v njih vse narisano in potemtakem ničesar ne prepuščajo domišljiji, knjige pa so dobre, ker si mora bralec napisano predstavljati, s tem pa si razvija ustvarjalnost in domišljijo. V strahu za svoje duševno zdravje sem si tako na desetine strani dolgočasnih in duhamornih opisov pokrajin, mest ali oseb iz različnih romanov in potopisov skušal prevesti v podobe, a ni šlo. Poplava besed v moji glavi ni in ni hotela zaživeti, podobe so ostajale luknjičave in neprepričljive, včasih so postale že naravnost groteskne. Zato sem se odločil, da bom trening ustvarjalnosti potihem bojkotiral in dolgovezne opise v knjigah gladko preskakoval. Zaradi tega sem pristal pri stripih, kjer je bilo vse lepo narisano in še zabavno povrhu, zakrneli možgani in kilava domišljija gor ali dol. Pozneje sem odkril preprosto resnico: včasih so podobe iz proze vzniknile same od sebe, spontano in brez truda, če pa sem jih skušal ustvariti na silo, jih ni bilo. Eh, kako drugače bi bilo, če bi takrat lahko dobil v roke strip o Almi Karlin. Z veseljem bi ga porinil pod nos dežurnim dušebrižnikom in jim zabrusil, izvolite, le poglejte, kako lepo gresta strip in literatura skupaj!