»Včasih kdo reče, da čas, ko si starejši, teče hitreje. Pa ni res. Samo stvari te ne fascinirajo več.«

Mladinin arhiv hrani dragocen dokument: poročilo o tem, da je Blaž Ogorevc na večerjo peljal Jana Plestenjaka, in kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, je na ekskluzivno druženje povabil še Erika Valenčiča. In če zgodovina pogoltne vse, kar je bilo tistega večera izrečeno, naj se ohrani vsaj trenutek, v katerem je Valenčič Ogorevcu glede Plestenjaka dahnil usodni: »Saj sploh ni tako neumen.« In res ni. Jan Plestenjak, eden prepoznavnejših slovenskih estradnikov in najbližje, kar Slovenci pridemo konceptu latino loverja, je o samem sebi in svetu, v katerega je bil vržen, do svojih štirideset in nekaj let že marsikaj razmislil. Nekaj tega sva za vas predebatirala v pomenku, ki je zdaj pred vami.

Berem, da če kakšen dan ne naredite ničesar, postanete živčni in začnete verjeti, da ste v življenju zavozili. Drži?

Vsak, ki stoji na odru, verjetno poskuša zapolniti kakšen mladostniški manko, pa naj gre za samozavest ali kaj drugega. Če bi bil cel, najbrž ne bi iskal takšne potrditve. Ljudje neprestano polnimo košaro svojega ega. Moder pa postaneš šele, ko veš, s katerimi stvarmi jo je vredno polniti. Sem v fazi, v kateri se zavedam, da tisto, s čimer polnim svojo košaro, ni pomembno, nisem pa še dovolj moder, da bi se premaknil k čemu pomembnejšemu.