Igor Mekina

 |  Svet

Razkrito skrivanje resnice o napadu s sarinom v Guti

Ob pregledu dogodkov po začetku »arabske pomladi« na Bližnjem vzhodu se medijem še vedno pogosto zapišejo trditve o tem, kako naj bi sile sirskega predsednika Asada leta 2013 v naselju Vzhodna Guta v Damasku uporabile strupeni plin sarin pri napadu na civiliste, pri katerem je avgusta leta 2013 umrlo več kot 1300 ljudi. To ni nenavadno. Washington Post, New York Times, CNN in WSJ, ki v precejšnjem delu sveta in tudi v Sloveniji veljajo za svetilnike »svobodnega tiska«, so pravo resnico o tem napadu preprosto zamolčali, medtem ko so nekateri novi, liberalni mediji, (na primer VOX) tiste, ki so objavili dejansko resnico o napadu obtožili pristranskosti. Da te navedbe ne držijo, smo v spletni Mladini opozarjali že kmalu po napadih v Damasku leta 2013.

Zaradi tega domnevnega »napada« so bile ZDA leta 2013 pripravljene celo na vojaško intervencijo v Siriji, ki jo je ognjevito podpirala tudi vlada sedanjega turškega predsednika Tayyipa Erdogana. Intervencijo je preprečila ruska diplomatska iniciativa, zaradi katere se je Sirija odpovedala kemičnemu orožju. Aprila leta 2014 je znani in večkrat nagrajeni raziskovalni novinar Seymour M. Hersh zgodbo o napadu enot državne vojske na civiliste, ki je bila že do tedaj polna »lukenj« razkril kot popolno laž in dejstvo, da so podatki o neverodostojnem napadu pričeli »curljati« v javnost navedel kot enega od pomembnih razlogov, zaradi katerih se je ameriški predsednik Barack Obama odločil, da odstopi od ideje o napadu na Sirijo.

V senci medijske pozornosti pa so medtem ostala tudi razkritja iz Turčije, države, ki meji na Sirijo in ima pomembno vlogo pri razplamtevanju državljanske vojne v Siriji. Dva poslanca opozicijske Ljudske republikanske stranke (CHP) sta namreč opozorila na vlogo Turčije pri pošiljanju strupenega sarina v Sirijo. O tem je pisal turški časnik »Današnji Zaman« (Today’s Zaman), eden od znanih dnevnikov. Ker so se uredniki in novinarji časnika zaradi objavljanja te in podobnih zgodb že znašli pod plazom obtožb, so tudi članki, ki govorijo o tem v tem časniku v zadnjem času podpisani s strani uredništva v celoti, kar prav tako opozarja na obseg pritiskov na medije v Turčiji. Vendar pa tudi podatki o uradni turški preiskavi potrjujejo, da je bil napad v Guti pravzaprav »napad na napačno zastavo« (oziroma napad na lastne enote ali prebivalstvo, zaradi doseganja propagandnih in podobnih učinkov) pripadnikov ISIS-a oziroma, da so ga proti lastnemu prebivalstvu izvedli t.i. »uporniki«, ki so leto kasneje postali »teroristi«, da bi tako ZDA zaradi tega vojnega zločina dobile povod za napad na Sirijo. Ameriški predsednik Obama je namreč uporabo kemičnega orožja označil kot »rdečo črto«, katere prestopanje v Siriji bi moralo sprožiti reakcijo ameriške vlade. Sile, ki so si enako kot ZDA želele zrušiti vladavino predsednika Bašarja Asada so računale prav na to.

Poslanca CHP Eren Erdem in Ali Şeker sta javno v Istanbulu opozorila, da Turčije preiskava o vpletenosti turških državnih organov v transport in predajo sarina upornikom oziroma teroristom v Siriji v resnici ne zanima, čeprav je turški javni tožilec v Adani uradno pričel s preiskavo. »Tudi MKE (Turška korporacija za kemične izdelke in industrijo) je pravna oseba, ki je omenjena v preiskavi. Tukaj je ovadba. Vse podrobnosti o tem, kako je sarin prišel v Turčijo in kako je bil predan teroristom, skupaj z avdio posnetki, se nahajajo v tem dosjeju,« je dejal poslanec Eren Erdem. Erdem je tudi dodal, da so v uradu tožilca izvedli podrobno tehnično preiskavo, ki je pokazala, da je terorist Al Kaide po imenu Hajam Kasap na koncu dobil sarin. »Posneti telefonski pogovori razkrivajo postopek pošiljanja sarina na določene naslove, kot tudi postopek pridobivanja raket, ki bi lahko izstrelile bojne glave, napolnjene s strupenim plinom. Kljub tako trdnim dokazom pa ni prišlo do aretacij v tem primeru. V prvi fazi preiskave je prišlo do aretacije trinajst oseb, ki pa so bile nato izpuščene, kar je izpodbilo navedbe vlade, da se bori proti terorizmu,« poudarja Erdem.

Poslanec Şeker pa poudarja, da je turška vlada zavajala javnost s tem, ko je trdila, da naj bi sarin silam Bašarja Asada dostavila – Rusija. Namen teh trditev je bilo ustvariti vtis, da je »Asad pobil lastne ljudi s sarinom in da to zahteva ameriško vojaško intervencijo v Siriji.« Prav tako je poudaril, da je iz preiskave očitno, da je bil vojni zločin storjen znotraj Turčije. »Preiskava jasno razkriva, da tisti, ki so tihotapili sarin pri tem niso imeli nobenih težav, kar je dokaz, da je turška obveščevalna služba vedela za njihove aktivnosti. Čeprav bi te osebe zaradi svojih dejanj morale biti v zaporih - ni tam nihče. Zaradi tega in zaradi njihove malomarnosti bi bilo potrebno poklicati na odgovornost tudi prejšnjega predsednika vlade in notranjega ministra,” opozarja poslanec Şeker. Odgovornosti se po besedah obeh poslancev prav tako ne bi smeli izogniti tisti, ki so izdali ukaze, da se teh dejanj ne preganja in tisti, ki niso preprečili transporta nevarnega strupenega plina čez ozemlje Turčije ter na koncu tudi tisti, ki so odredili, da se osumljenci izpustijo na prostost.

Trditve obeh poslancev pa so popolnoma skladne z navedbami, ki jih je po napadu podal ruski predsednik Vladimir Putin ter tistimi, ki jih je v svojem članku o napadu v Guti leto dni zatem objavil Pulitzerjev nagrajenec, novinar Seymour M. Hersh. V svojem članku je Hersh trdil, da omenjenega napada ni organiziral Asad, kot so trdili evropski in ameriški politiki in obveščevalci, pač pa da so sile znotraj Sirije ob pomoči Turčije poskušale sprožiti ameriško intervencijo v Siriji, da bi s tem zrušile z oblasti sirskega predsednika. Trditve o napadu sirskih vladnih enot na nemočne prebivalce Damaska, ki so se zaradi vztrajnega ponavljanja medijev zasidrale v zahodnem javnem mnenju se bo zato v prihodnje potrebno odreči, v kolikor tisti, ki to neresnično zgodbo še vedno ponavljajo, ne želijo tvegati precejšnjega upada svoje verodostojnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.