Referendum o »Brexitu« bo 23. junija

Referendum o obstanku ali odhodu Velike Britanije v EU bo 23.junija letos. To, po oceni BBC-ja »zgodovinsko odločitev«, je sporočil britanski predsednik vlade David Cameron po včerajšnjem dogovoru z voditelji evropskih držav. Cameron je po zasedanju vlade, na katerem je ministrom poročal o vsebini dogovorjenega dejal, da bo v kampanji sam zagovarjal odločitev o obstanku VB v okviru EU, istočasno pa vsakemu članu vlade prepušča odločitev o tem, kakšno javno stališče bo zagovarjal, kar prav tako odstopa od dosedanje prakse v podobnih primerih. Cameron je že pred dogovorim na vrhu z voditelji EU dejal, da dogovora ne bo, če Velika Britanija ne bo dobila to, kar potrebuje, po uspešnem sporazumu pa je referendum ki ga je obljubil že pred leti opisal kot »eno od največjih odločitev v času naših življenj.«

Za obstanek Velike Britanije v okviru EU se bo zagotovo zavzela tudi notranja ministrica Theresa May, ne pa tudi pravosodni minister Michael Gove, ki se kampanji vlade ne bo pridružil. Velika neznanka ostaja tudi odločitev londonskega župana Borisa Johnsona, ki svoje dokončne odločitve še ni sporočil javnosti. V svoji izjavi za javnost je britanski predsednik vlade David Cameron odhod VB iz EU opisal kot »korak v temo«. »Odločitev je v vaših rokah – toda moje priporočilo je jasno. Verjamem da bo velika Britanija bolj varna, močnejša in da ji bo bolje če bo ostala del reformirane Evropske Unije,« je zapisal David Cameron. Na podoben način je britanska notranja ministrica dejala, da je EU daleč od popolnosti, da pa je »zaradi razlogov varnosti, zaščite pred kriminalom in terorizmom, trgovanja z Evropo ter dostopa do tržišč po vsem svetu« v nacionalnem interesu Velike Britanije, »da ostane del EU.«

Povsem drugače pa meni pravosodni minister Michael Gove, ki je dejal, da je bila najbolj težka odločitev v njegovi karieri odločitev, da nasprotuje predsedniku vlade, da pa kljub temu meni, da bo »naša država bolj svobodna, bolj poštena in da bo zanje bolje, če ostane izven Evropske Unije.« Dejal je tudi, da so bile evropske politike ne samo »daleč od tega, da bi zagotavljale varnost v negotovem svetu, pač pa so postale celo vir nestabilnosti in nevarnosti.« Tudi predsednik parlamenta Chris Grayling je dejal, da »verjame, da EU zavira to državo. Ne moremo nadzorovati naših meja in omejiti števila ljudi, ki prihajajo sem, da bi trgovali. Ne verjamem, da lahko kot člani EU sprejemamo odločitve v nacionalnem interesu.« Dodal je tudi da je Cameron vložil »herkulekanski napor v to, da bi dosegel spremembo« v britanskem odnosu z EU, da pa »koncesije«, ki jih je prinesel iz Bruslja, »ne dajejo priložnosti, da bi sprejemali odločitve v nacionalnem interesu.« Podobnega mnenja je tudi minister za kulturo John Whittingdale, minister za delo in socialne zadeve Iain Duncan Smith, ministrica za severno Irsko Theresa Villiers ter minister za zaposlovanje Priti Patel. Tudi energetska ministrica Andrea Leadsom, ki sicer ni članica kabineta, bo podprla kampanjo za izstop Velike Britanije iz EU. Ostali ministri naj bi podprli odločitev Davida Camerona.

Najpomembnejše vprašanje je seveda povezano z vsebino dogovora z voditelji EU. Britanija je že doslej imela zelo poseben status v EU, odslej pa naj bi imela, tako vsaj trdi David Cameron, celo »specialen status«. EU naj bi dobila zagotovilo, da nikoli ne bo postala del »vedno tesnejše zveze«, prav tako pa bo lahko omejila socialne izdatke za državljane EU, ki po oceni konzervativcev dobivajo finančno podporo države tako, kakor da bi dobivali »nekaj za nič.« Velika Britanija je dobila tudi pravico do »zavore v primeru krize« glede socialnih pravic migrantskih delavcev v prvih štirih letih po njihovem prihodu v državo, omejitev pa bodo lahko izvajali sedem let. Otroški dodatki za otroke delavcev iz drugih držav EU bodo sedaj izplačevani glede na življenjske stroške v njihovih državah in ne glede na življenjske stroške v Veliki Britaniji. To bo veljalo za vse nove migrante, od leta 2020 pa tudi za 34 000 tistih, ki so že v državi. Velika Britanija bo tudi izvzeta iz politične integracije EU, država pa lahko uvede tudi »izredno zaščito« za finančni londonski City s katero bi preprečila, da bi britanska finančna podjetja svoje sedeže zaradi evropskih predpisov in »diskriminacije«, ker niso v območju evra, preselile v druge evropske države.

Kritiki sporazuma pa trdijo, da le-ta ni v ničemer omejil ravni priseljevanja delavcev iz ostalih držav EU v Veliko Britanijo. Zato nasprotniki obstanka VB v Evropski Uniji, predvsem pa vodja stranke UKIP Nigel Farage sporazum Camerona z EU že napadajo kot preveč ohlapen in nezadovoljiv. Nigel Farage je sporazum ocenil kot »res patetičnega«, medtem ko so člani kampanje »Britanija močnejša v Evropi« izdelali video, v katerem so nasprotnike obtožili za »očitno hipokrizijo« zaradi njihovega napadanja Cameronovega sporazuma, saj naj bi se tudi sami zavzemali za povsem iste reforme in spremembe, ki jih je sedaj dosegel Cameron. Obstanek VB v EU podpirajo tudi britanski laburisti, voditeljica škotske stranke SNP pa je dejala, da si bo prav tako prizadevala, da »Škotska ostane v EU«. V primeru odhoda Velike Britanije iz EU bi namreč škotska vlada najverjetneje zahtevala ponoven referendum o razdružitvi, ki bi v tem primeru zelo verjetno tudi uspel, zato celo uspešen »Brexit« (odhod VB iz EU) ne bi bil brez nevarnih posledic tudi za Veliko Britanijo.