Ko kriminalka sreča psihodramo

V Mini teatru bo v nedeljo, 28. februarja ob 20.00 premiera psihotrilerja Zavednonezavedno v režiji Mareta Bulca, ki je nastal kot sinteza dveh dramskih besedil Drage Potočnjak: drame Déjà vue (2001), ki jo je pozneje priredila v psihodramo Vse lepo in prav (leta 2006 nominirana za Grumovo nagrado), kjer avtorica raziskovanje odnosov in njihovo odsotnost v družini prenese na polje psihiatrije, v področje "zavednonezavednega." V psihotrilerju Zavednonezavedno ne odkrivamo morilca. Umor se še ni zgodil. Mogoče se  niti ne bo.

Kljub temu, da je naslov Zavednonezavedno interpretativno odprt, je ravno izostrenost v žanru tista, ki bistveno določa izhodišče za branje in uprizarjanje igre. Oznaka psihotriler, ki je kot žanr bolj značilna za film kot za gledališče, izhaja iz žanra kriminalnega filma. Ključen za razvoj trilerja ali srhljivke je poudarek na stopnjevanju napetosti oziroma suspenza; to ne vpliva nujno na razrešitev konflikta. Psihotriler, ki sodi v podžanr srhljivke, dodaja suspenzu razsežnost na področju psiholoških travm protagonistov.

Linearna struktura psihotrilerja je zgrajena na podlagi sosledja dni (od petka popoldne do nedelje zvečer), pri čemer se z vsakim dnem oziroma delom dneva razkriva del mozaika, ki razrešuje vprašanje o povezanosti med glavnima likoma, o njuni preteklosti, travmah in možnih razrešitvah, ki se sprevračajo v negotovost in napetost situacije. Prizorišče dogajanja je zasebna psihiatrična ordinacija doktorja Josipa, ki ravno končuje svoj delovnik, ko se pojavi Filip. Josip se ga poskuša čim prej znebiti. Vendar je moč Filipove navzočnosti  v njegovi nedefiniranosti–je Filip prišel po pomoč ali s kakšnim drugim namenom in kdo pravzaprav je? Filip… pa Jošt. "Enkrat eden, drugič … oba," reče Filip. Ko postaja situacija vse bolj nenavadna, ponudi v skladu z žanrskimi zakonitostmi možnost izhoda oziroma razrešitve, vendar Josip to presliši, kar se izkaže za usodno.

Dramaturg Matjaž Marinič pravi, da je leitmotiv psihotrilerja Zavednonezavedno prebuditi vest. Filip v Josipu išče skorajda ontološki dokaz za potrditev svojega lastnega mesta v tem svetu. Za takšno potrditev bi Filipu zadoščala že ena beseda, ki pa je Josip nikakor ne more izreči. V sklepnem dejanju se izkaže, da je Filip v tisto, kar je trdil že od samega začetka: Enkrat eden, drugič … oba. V kontekstu psihotrilerja mora konec vedno slediti naraščajočemu občutku napetosti in mora zato v dramaturškem smislu predstavljati vrhunec. Če do razrešitve konflikta ne pride in je vzpostavljeno obstoječe stanje ali nakazano podaljševanje agonije, je zaključek pogosto diametralna slika začetka. Ključ za razrešitev konfliktne situacije med likoma je v njuni medsebojni povezanosti, v katero ne znata vstopiti. Josip je svojo identiteto izgubil, Filip pa se s svojo vseskozi poigrava, dokler oba ne končata v stanju zavednonezavednega.

V predstavi, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra in Parnasa d. o. o., nastopata Milan Štefe, Rok Vihar. Za dramaturgijo je poskrbel Matjaž Marinič, za scenografijo Damir Leventić, za kostumografijo Nataša Recer, za glasbo Matjaž Marinič, za gib Sebastjan Starič, oblikovanje luči Matjaž Brišar.