Žižek: "Prava umetnost je odkrito se spoprijeti s problemom beguncev, a ne na rasističen način"

Oder nabito polne mariborske Drame je včeraj gostil tako imenovano trojko ljubljanske lacanovske šole: Alenko Zupančič Žerdin, Mladena Dolarja in Slavoja Žižka. Debata je tekla o tem, kaj danes zmore filozofija. Pri tem se je Žižek dotaknil tudi problema beguncev, s katerim se je po njegovih besedah treba odkrito spoprijeti, a ne na rasističen način.

Žižek, ki je s svojim nastopom prevladal na odru razprodane dvorane, je ob tem navedel znan primer, da če so slutnje patološko ljubosumnega moža dejansko resnične, torej da ga žena res vara, to ne pomeni, da njegova ljubosumnost ni patološka. "Problem ni v tem, ali so njegovi strahovi resnični ali ne. Problem je v tem, zakaj je on tako patološko fiksiran na ljubosumnost, zakaj nujno rabi ljubosumnost, da vzdržuje identiteto svojega jaza," je dejal.

Tako bi se bilo popolnoma napačno spustiti v debato z nacistom, češ da judi niso tako slabi, kot on trdi. "Čim sprejmem takšno diskusijo, sem že prodal dušo hudiču. Ker rezultat bo nujno nekje vmes, nek kompromis, saj lahko da kaj od tega, kar bi trdil nacist, tudi drži. Problem ni v tem, ali je to, kar nacisti trdijo o judih, res ali ne. Problem je v tem, kakšno strukturno vlogo ima v identiteti nacista antisemitizem, zakaj nacist rabi figuro juda, da ohrani svoj svetovni nazor," je povedal.

"Tudi če je kaj od tega, kar nacist govori o judih, res, je njegov antisemitizem patološki pojav. Isto velja za današnji strah pred begunci. Patološki strah antiimigrantske desnice je patološki, tudi če je marsikaj o beguncih res," je dejal.

Po ocenah Žižka je popolnoma napačna tudi humanistična drža, v kateri se o beguncih ne reče nič slabega. "Ne glede na dejstva moramo a priori zavrniti ta antiimigrantski populistični strah pred begunci kot nekaj očitno patološkega, strahotno krivičnega. Po drugi strani pa tudi ne smemo zapasti v nasprotno napako, ko vsak kritičen, realističen pogled na begunce enačimo z rasizmom. Prava umetnost je odkrito se spoprijeti s problemom beguncev - ker problemi so -, a ne na rasističen način."

Beguncev se po besedah Žižka nikakor ne sme idealizirati. "Težava je v tem, da ta multikulturni odprt pristop popolnoma zabriše problem, ki pa je prekleto realen. Prava ljubezen do bližnjega se po njegovih trditvah kaže v tem, da drugega ne obravnavamo kot nekoga, ki je kot mi, ampak kot "našega soseda, ko uzremo brezno drugosti v njem". To je pravi nerasizem, pravi humanizem, je še dodal.

Po njegovih ocenah sedanji globalni kapitalistični sistem prinaša veliko novih antagonizmov, ki jih dolgoročno ne bo mogoče obvladati v okviru obstoječega. "Stvari ne morejo trajati, tako kot so zdaj," je poudaril. Samo čakanje na revolucijo ne bo dovolj, ampak je po Žižkovem treba začeti z majhnimi koraki.

Levici tako svetuje, naj začne s skromnimi zahtevami, ki so navidez sprejemljive v obstoječem redu, a bodo sprožile neke spremembe. "V tem pomenu danes ni dilema med napačnim in pravim ukrepom. Pravi ukrep bi bila radikalna sprememba, a če samo vztrajaš pri tem, ne boš nič naredil," je dejal.

Alenka Zupančič Žerdin se je strinjala, da je obstoječe stanje nevzdržno. A se po njenih ocenah ne sme čakati na kataklizmo, saj ni nujno, da bo na pogorišču zrasel boljši jutri. "To so zelo nevarne sanje. Tega dela si nikakor ne moremo prihraniti," je menila.

Izhodišče razprave je bilo sicer vprašanje vloge in funkcije filozofije in kritičnega mišljenja. Kaj zmore filozofija, po besedah moderatorja Dejana Pušenjaka pove že pogled na dvorano, ki je bila razprodana do zadnjega sedeža.