»Učitelj mora pomagati otroku ne glede na vse. Ker ko dobite takšno mlado bitje, to bitje ni krivo niti za vojne niti za politiko niti za ravnanje staršev. Smo ljudje ali nismo?«

Za ljubljansko Osnovno šolo Livada je bil vpis otrok iz azilnega doma nekoč rešitev v sili. Šoli je grozilo zaprtje zaradi medverskih in mednacionalnih nasprotij, zaradi katerih je ostala brez polovice učencev, saj so starši »slovenskih« otrok te prepisali v druge, okoliške šole. Dve desetletji kasneje gre za šolo, na katero se država obrača za primere dobrih praks pri izobraževanju in vključevanju priseljenskih otrok v družbo. Gonilna sila pri preobrazbi šole iz tipične »getovske šole« v zgled drugim je njen ravnatelj Goran Popović.

Vaša osnovna šola je tista, ki se je bo begunska kriza gotovo dotaknila najbolj neposredno, saj pri vas pouk obiskujejo otroci iz azilnega doma. Teh bo sedaj precej več kot pretekla leta.

Glede na izkušnje zadnjih 15 let, kar sprejemamo učence iz azilnega doma, smo predvideli to situacijo. Zato smo ministrstvu že lani predlagali sestanek, ta je bil maja, na katerem sem opozoril, da bo begunski val prizadel tudi Slovenijo in našo šolo. Predlagal sem, da ukrepamo preventivno in da nam pomagajo s sistemizacijo dodatnih ur. Temu so ustregli. Dodatnih 15 ur pa seveda ni zadosti glede na število otrok, ki smo jih sprejeli že doslej. A s tem imamo že izkušnje in smo se hitro odzvali, se organizirali in spremenili način dela. Posebne pripravljalnice smo prilagodili delu z novimi učenci, ki so bistveno drugačni od dosedanjih učencev iz azilnega doma.